Kontakt

Img 5001a

ODPADE predavanje dr. Zmago Šmitek: Staroverska sfinga

Objavljeno 14 sep 2018

Kljub temu, da predavanje odpade in v spomin prof. dr. Zmagu Šmitku delimo z vami razmišljanja, ki nam jih je poslal v premislek in kot iztočnico za odličen dialog.

Prof. dr. Zmago Šmitek, zaslužni profesor, je predaval na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani.

"Vprašanjem o dolgoživosti staroslovanske mitološke dediščine na Slovenskem se je doslej zelo intenzivno in poglobljeno posvečal arheolog, zgodovinar in etnolog Andrej Pleterski. V zadnjih letih to znanje nadgrajuje glede na bogato gradivo o starovercih, ki sta ga v svojih knjigah objavila zlasti Pavel Medvešček in Boris Čok. Sam se žal ne morem pohvaliti s tolikšno kilometrino, še zlasti pa ne v tej smeri. Zato se mi zdi umestno izhajati iz nekaterih njegovih ugotovitev in dodati nekaj svojih bolj splošnih komentarjev.

Od mnogih obrednih lokacij, ki so bile po ustnem izročilu pripisane starovercem, sta še posebno zanimivi podzemska jama Triglavca in hrib Beli križ, obe v bližini kraške vasi Prelože. Pleterski ju je interpretiral kot zakodirano sporočilo o vrhovni trojici bogov, Perunu, Velesu in Mokoši in o dveh polovicah poljedelskega letnega ciklusa, poletnem in zimskem. Ta koledarski in kozmični krog je ponazarjal plodno-neplodni par Perunovih otrok Jurija in Mare. Pleterski je precej prepričljivo dokazal, da je enaka mitična struktura upodobljena na znamenitem Zbruškem idolu, iz 9. stoletja, ki glede na poreklo pripada vzhodnoslovanski kulturi.

Ker obstajajo med vzhodno, zahodno- in južnoslovansko religijo in mitologijo številne potrjene sorodnosti, lahko tudi za naše etnično ozemlje predvidevamo (brez velikih odstopanj) nek občeslovanski model. Vendar to ni vse. Pleterski nas opozarja, da je takšna struktura pravzaprav »starejša od Slovanov«, torej očitno splošno indoevropska in bi glede na to lahko izvirala tudi iz dobe pred »uradno« slovansko priselitvijo. Iz raziskav Georgesa Dumézila, ki jih potrjujejo tudi novejša dognanja, je razvidno, da je bil koncept trojice vrhovnih bogov res tipično indoevropski.

To pa seveda naš problem še dodatno zaplete. Izbiramo namreč lahko med različnimi kandidati za našo »staroversko« starino: od davnih Venetov do poromanjenih Keltov, Germanov ali celo kakšnih še neznanih etničnih drobcev. Če pobrskamo po knjigi Borisa Čoka V siju mesečine, se izkaže, da se imeni Peruna in Velesa v lokalnem ljudskem spominu nista ohranili, zato pa nastopa Triglav, ki je potrjen tudi s toponimi Triglavca ipd. Avtor omenja še imena Črnbuh (podoben zahodnoslovanskemu Črnobogu?) in vrsto ženskih božanstev: Babo, Devo, Makruško (slovansko Mokoš), medtem ko se Dajbogec/D'jbuh (slovanski Dažbog) tu sploh prvič pojavlja v slovenski varianti.

Torej nenavadno bujen teonimski šopek, nabran na razmeroma majhnem travniku Lokve, Prelož in bližnje okolice! Je res mogoče, da tako močno odstopa od ostalega slovenskega etničnega ozemlja, na katerem komajda najdemo (razpršeno) ta imena in še to ne vseh? Pavle Medvešček pa je prispeval ime boginje narave Nikrmane, ki je bilo doslej na vsem slovanskem teritoriju popolnoma neznano. Ustrezna slovanska zamenjava zanjo bi bila Mokoš ali Mara, zato Nikrmana po vsem sodeč ne spada na slovanski Olimp. Kam dejansko sodi, bi nam mogoče razkril kateri od lingvistov, če bi se tega kdaj poglobljeno lotil.

Podoben problem vidim v popolnem pomanjkanju pisnih virov o starovercih in delnem pomanjkanju tovrstnih materialnih dokazov, v problemu družbene kohezije (npr. medsebojne pomoči, medsebojnih porok) znotraj versko razcepljene vaške srenje, nekoliko čudna pa je tudi neodzivnost (ali celo morebitno soglašanje?) posvetne in cerkvene oblasti spričo verskih razprtij, nemirov in celo človeških žrtev, o katerih sledeč ustnim virom poročata Pavel Medvešček in Boris Čok. O tem bo nekaj več govora v nadaljevanju besedila.

Metodološka težava je tudi v tem, da razpravljamo o omenjenih vprašanjih na znanstven način, medtem ko ljudski (kolektivni) spomin izhaja iz drugačnega dojemanja živega in neživega okolja, To je treba upoštevati pri presojanju njegove logike in objektivnosti. Ker obstajata ljudski in znanstveni način rezoniranja, se to kaže v razkoraku med oralnim jezikom zdravorazumske izkušnje in pisnim jezikom objektivnega znanja in formalne izobrazbe. Nedopustno bi bilo enega od njiju ocenjevati s stališča drugega, saj sta bolj ali manj samostojni celoti," zaključuje svoja uvodna razmišljanja dr. Zmago Šmitek.

Ulisse AldrovandiFotografija iz: Ulisse Aldrovandi: Monstrorum historia,1642