Zapomnimo si to, kar nas speče, kar nas pretrese, kar nas preseneti. Tako so tudi izkušnje, spomini ljudi na življenje ob meji oziroma na prehajanje meje raznoliki, pozitivni ali/in negativni. Nekateri se na primer carinikov in miličnikov spominjajo kot izredno strogih in nepopustljivih, spet drugi trdijo, da z njimi nikdar niso imeli večjih težav. Eden izmed upokojenih carinikov je glede na omenjeno takole zaključil: »Imel sem dobrega učitelja, ki mi je rekel: 'Ne tikaj siromaka, ker ta velik bo šel mimo.'« (J. Radojević) Drugi je glede omenjenega dodal: »Mejo varuje v 97 odstotkih strah, ostale 3 odstotke varujejo carina, milica in vojska!« (B. Tišma)

Carinik na meji

Če se je posameznik hotel izogniti plačilu carine, je čez mejo lahko prenesel samo določeno dovoljeno količino blaga ali pa se je znašel na kakšen drug način. Določene izdelke je bilo na splošno prepovedano prenašati čez mejo brez posebnega dovoljenja. Marsikomu so cariniki na meji našli in zasegli skrito blago. V prvih povojnih letih se je iz Italije v Jugoslavijo švercalo samo zares nujne dobrine za osebno rabo. Od sredine šestdesetih let naprej pa se je kupna moč Jugoslovanov večala in nakupi v bližnji Italiji so postali vse bolj množični. Začel se je nakupovalni turizem in z njim je postal šverc donosen posel.

Tihotapstvo na Goriškem po drugi svetovni vojni.

Tihotapstvo je dejavnost, ki je bila ob mejah vedno prisotna. Pri nas to skrivno prenašanje bolj ali manj nujnih dobrin čez mejo običajno imenujemo šverc oziroma drobni šverc. Izraz izvira iz nemške besede schwarz, ki pomeni črno, torej na črno, nezakonito. Navezuje se na čas po drugi svetovni vojni, ko so si ljudje na ta način skušali nekoliko izboljšati življenjski standard. Obmejni prebivalci so švercali blago tako iz Italije v Slovenijo oziroma v Jugoslavijo kot tudi v obratni smeri. Blago so največkrat skrivali pod obleko ali v obleki, v avtomobilih ali v kolesih, skratka povsod tam, kjer so predvidevali, da carinik morda ne bo pogledal.

Muzejska zbirka Pristava

Razstava Na šverc! Tihotapstvo na Goriškem po drugi svetovni vojni se nahaja v prostorih nekdanjega maloobmejnega prehoda na Pristavi. Tihotapstvo je dejavnost, ki je bila ob mejah vedno prisotna. Pri nas to skrivno prenašanje bolj ali manj nujnih dobrin čez mejo običajno imenujemo šverc oziroma drobni šverc. Navezuje se na čas po drugi svetovni vojni, ko so si ljudje na ta način skušali nekoliko izboljšati življenjski standard.

Odprta zaprta meja

Vse do sredine petdesetih let 20. stoletja so mejo lahko po večini prehajali le tisti, ki so živeli v stometrskem obmejnem pasu, in dvolastniki, ki so imeli zemljišče na obeh straneh meje. Sredi petdesetih pa so z Videmskim sporazumom dobili tudi prebivalci 10-kilometrskega obmejnega pasu pravico do prepustnice. Ta je pomenila veliko prednost pred drugimi državljani iz notranjosti države, ki so lahko mejo prečkali samo s potnim listom. Zato je razumljivo, da so bili ravno obmejni prebivalci tisti, ki so uporabljali najbolj domiselne načine švercanja. Na maloobmejnih prehodih so s svojo veščino presenetili marsikaterega carinika. Meja je postala veliko bolj odprta in število prehodov je izjemno naraslo, čeprav ne gre pozabiti, da so bili prehodi za lastnike prepustnic omejeni le na štirikrat mesečno.

Kaj vse se je švercalo?

V Italijo so Slovenci prenašali in tam prodajali meso, žganje, cigarete, maslo, skratka vse tisto, česar pri nas ni primanjkovalo. Prav tako so Italijani iz Jugoslavije švercali cenejši bencin in mesne izdelke, pa tudi kubanske cigare in rum. Iz Italije v Jugoslavijo pa so prihajali izdelki, ki so bili pri nas bodisi predragi ali slabše kakovosti oziroma jih sploh ni bilo mogoče dobiti: kava, sladkor, riž, rože, konfeti, zdravila, orodje, ploščice, oblačila, prepovedana literatura, devize in še in še bi lahko naštevali. Kava je bila v takratni Jugoslaviji sploh skorajda posebna valuta in z njo je bilo mogoče doseči marsikaj, od skrajšanja čakalnih vrst na bencinskih postajah pa do plačila porok.

Frančiškanski samostan Kostanjevica v Novi Gorici

»Kostanjevica leži ob južnem robu Nove Gorice, tik ob slovensko-italijanski meji. Na 143 metrov visokem griču je cerkev Gospodovega oznanjenja Mariji in k njej prizidan frančiškanski samostan. Za prebivalce z obeh strani meje in druge obiskovalce je ta kraj duhovni biser, oaza miru in zelenja.«

Več o temu si lahko pogledate na tej povezavi: samostan-kostanjevica.si

Vila Rafut

»Vila z razglednim stolpom v neoislamskem slogu sredi botaničnega parka.«

Več o temu si lahko pogledate na tej povezavi: dedi.si, kreadom.com

Muzejska zbirka Miren

V muzejski zbirki, ki se nahaja v stavbi pokopališča v Mirnu, je od leta 2012 na ogled razstava Spomni se name. Posvečena je vsem tistim, ki so v želji po boljšem življenju prav tu prečkali mejo ter njihovi življenjski odločitvi, njihovemu najpomembnejšemu dogodku, ko so zapustili domači kraj ter se zaradi različnih razlogov podali na pot v tujino. Obup, nemoč, politika in tudi avanturizem so jih gnali k prečkanju meje, kar je bilo velikokrat nevarno. Tvegali so svojo svobodo, pa tudi življenje.

goriskimuzej.si

Pomnik braniteljem slovenske zemlje na Cerju

»Pomnik miru stoji na razglednem vrhu Cerje na zahodnem robu kraške planote, od koder se odpira širok pogled na severni del Jadranskega morja, Furlanijo, Dolomite, Julijske Alpe, Vipavsko dolino.«

Več o temu si lahko pogledate na tej povezavi: miren-kostanjevica.si

Sveta Gora - frančiškanski samostan in romarsko središče

»Sveta Gora je z veličastno baziliko, frančiškanskim samostanom, romarskim domom, duhovno-izobraževalnim središčem Tau in restavracijo biser evropske Povezovalne poti treh romarskih svetišč, kamor sodita še Stara Gora nad Čedadom in Marijino Celje na Kanalskem Kolovratu.«

Več o temu si lahko pogledate na tej povezavi: svetagora.si

Sabotin

»Sabotin, ta 609 m visok hrib, se dviga strmo nad Sočo in s svojo sosedo, Sveto goro, obvladuje Goriško ravnino kot kakšen varuh.«

Več o temu si lahko pogledate na tej povezavi: solkan.si

Vojaški stražarski stolp

Vojaški stražarski stolp stoji v Vrtojbi, tik ob nekdanji italijansko-jugoslovanski državni meji. Leta 1948 ga je postavila jugoslovanska vojska in ga uporabljala za nadzor meje vse do leta 1991. Čudoviti razgled s stolpa nam razkriva okolico, ki je bila, še zlasti v času hladne vojne, strogo nadzorovana. Na pobudo Goriškega muzeja je občina Šempeter-Vrtojba vojaški stražarski stolp razglasila za kulturni spomenik lokalnega pomena in ga zaščitila pred propadom.

Muzejska zbirka Kolodvor

Razstava Državna meja na Goriškem 1945–2004, odprta leta 2005, se nahaja v najstarejši javni stavbi v Novi Gorici – železniški postaji, ki stoji tik ob meji z Italijo. To je nekdanji severni goriški kolodvor ali svetogorska železniška postaja. Razstava pripoveduje o gospodarskem, socialnem in kulturnem šoku, ki so ga doživeli prebivalci Goriške, ko je nova državna meja po letu 1947 čez noč presekala življenje ljudi, ločila družine in razdvojila prijatelje.

Nekdanja mejna črta, ki je potekala čez grobove

»Pokopališče v Mirnu je eno najbolj posebnih na svetu, saj je tu v povojnih desetletjih tekla prepovedana pot v boljšo prihodnost. Diagonalno med grobovi je bila meja med nekdanjo Jugoslavijo, kasneje Slovenijo, in Italijo. Mejna črta, ki so jo brez vsakega občutka in predvidevanja posledic na zemljevid zarisali ameriški vojaki po sklepih mirovnega sporazuma v Parizu, je ločila sosede in svojce, žive in pokopane. Popolnoma je spremenila navade in utrip v Mirnu, ki je postal na eni strani kraj upanja in avanturizma, na drugi obupa in nemoči. Med leti 1947 in 1975 so prebežniki za vsako prečkanje mirenske meje tvegali življenje.«