Zgodovina muzeja
Začetki institucionalnega muzejstva na Goriškem segajo v leto 1861, ko je bil v glavnem deželnem mestu Gorici ustanovljen deželni muzej. Ta je v svojih zbirkah prikazoval različne ostaline goriške preteklosti, vendar je bil v zasnovi narodnostno neopredeljen. Pobude za ustanovitev slovenskega narodnega muzeja na Goriškem v začetku 20. stoletja je preprečila prva svetovna vojna, že zbrano gradivo se je porazgubilo. V času italijanske zasedbe Primorske je propadla tudi ideja o slovenskem šolskem muzeju. Razstave v muzeju v Gorici tedaj niso nikjer pričale o slovenski navzočnosti v deželi.
Goriški muzej so k življenju priklicale razmere po drugi svetovni vojni, ko je z novo državno mejo med takratno Jugoslavijo in Italijo ostalo mesto Gorica v Italiji, Jugoslaviji pripadajoči del Goriške pa je ostal brez svojega središča. Da bi nadomestili izgubljeno, so v nastajajoči Novi Gorici ustanovili Okrajno študijsko knjižnico in Okrajni muzej. Goriški muzej je bil ustanovljen z odločbo Okrajnega ljudskega odbora Gorica 5. septembra 1952. Njegov sedež je bil v solkanski osnovni šoli. Dve leti kasneje so sedež prenesli na Grad Kromberk v istoimenskem naselju. V prvem obdobju je bil Goriškemu muzeju priključen tudi Tolminski muzej s svojimi zbirkami, kasneje pa se je dejavnost Goriškega muzeja razširila tudi na zgornjo Vipavsko dolino, Brda in Kras. Muzejska dejavnost je strokovno razdeljena na naslednje oddelke: arheologija, etnologija, umetnostna zgodovina, kulturna zgodovina, zgodovina, avdiovizualna dokumentacija, knjižnica, konservatorsko-restavratorske delavnice in osrednji depo v Ajdovščini.
Muzej ima dislocirani enoti na Dobrovem in v Sežani. Prva deluje od leta 1991 in danes skrbi za zbirki na Dobrovem in v Medani, Muzejska zbirka Sežana, ustanovljena leta 2005, pa izvaja strokovni nadzor nad Galerijo Avgusta Černigoja in zbirko kočij v Lipici. Obe enoti raziskujeta etnologijo, zgodovino ter umetnostno zgodovino predvsem tega geografskega območja.