Kontakt

Ivanvolaricfeo

Filmski junij: Najlepša so jutra zjutraj in Rojstvo naroda

Objavljeno 14 jun 2019

Vabimo Vas na tretji večer Filmskega junija
v torek, 18. junija 2019, ob 21. uri, na Gradu Kromberk

V sodelovanju z RTV Slovenija predstavljamo dva dokumentarna filma Najlepša so jutra zjutraj in Rojstvo naroda, režiserja Francija Slaka

Najlepša so jutra zjutraj: Redko videna, a zato toliko bolj dragocena stvaritev Francija Slaka je dokumentarni portret enfant terribla slovenske poezije, s Soško dolino neločljivo povezanega Iva Volariča - Fea. V igrivem slogu, ki nas vodi od vesterna do intimnega dokumentarca, nam Slak predstavi glavne etape življenjske in ustvarjalne poti tega posebneža iz Sužida, ki je vir lastnega ustvarjalnega navdiha našel v tradiciji domačih krajev.

Ivan Volarič - FeoFoto: Iztok Vidmar

Rojstvo naroda: Franci Slak, uveljavljeni slovenski filmski ustvarjalec, ki se je podpisal pod številna igrana filmska dela nam bo tokrat predstavil eno izmed resnično redkih filmskih stvaritev, ki se je poklonila rojstvu naše nove države, samostojne Republike Slovenije. V montažnem prepletu dokumentarnih podob nas popelje na potovanje skozi čas, v katerem se je izoblikovala naša skupna dediščina in končno tudi država, le da pri tem ubere nepričakovano smer: iz sedanjosti namreč krene v preteklost.

»V drugem sklopu Filmskega junija se bo predstavil uveljavljeni domači filmski ustvarjalec Franci Slak, čigar filmski opus je opazil tudi mednarodni prostor. Njegova celovečerna igrana dela, kot so Butnskala, Hudodelci in Ko zaprem oči, so bila namreč nadvse uspešno predstavljena na številnih svetovnih filmskih festivalih, od koder je Slak prinesel tudi številne nagrade in priznanja. Slak med domačimi poznavalci filma velja za enega najbolj drznih raziskovalcev izraznosti filma in raznolikih možnosti v pristopu k filmski pripovedi. Preko svojih del je vedno nagovarjal tako domačo družbeno realnost, kot tudi širši kontekst zgodovine filma in aktualnih trendov v sodobni filmski produkciji. Ena takih refleksij je tudi njegov kratki, poetični dokumentarni film z naslovom Rojstvo naroda. Naslov sta si namreč s soscenaristom Silvanom Furlanom, nekdanjim ustanoviteljem in večletnim direktorjem Slovenske kinoteke, sicer pa Goričanom, izposodila pri eni največjih mojstrovin svetovne filmske zakladnice, filmu Davida W. Griffitha The Birth of a Nation (1915). Ta je siloviti zagon tedaj še mlade filmske umetnosti in njen osupljivi izrazni arzenal, ki ga je s svojim delom prelomno pomagal sooblikovati prav sam Griffith, uporabil za rahlo nacionalistično odo ameriški beli rasi in njeni državi. A čeprav sta preko svojega filma Slak in Furlan na nek način vstopila v dialog z njim, pa sta njegovo sporočilo tudi domiselno in rahlo subverzivno spreobrnila, saj je njuno Rojstvo naroda iz leta 1992, povsem sveži filmski poklon novonastali državi, hkrati tudi poziv k samorefleksiji naroda in naših kolektivnih nacionalnih čustev. Skozi montažni preplet dokumentarnih podob nas namreč popeljeta skozi ključna poglavja zgodovine Slovencev v 20. stoletju, a pri tem ubereta obratno smer od pričakovane – začneta pri koncu, pri slovesnih, vznesenih podobah proslave ob razglasitvi samostojnosti in nas nato vodita vse globlje v preteklost: od podob živahne družbenega gibanja v 80. letih, ko se je pričela rojevati demokratična zavest, prek komemoracije ob smrti Tita, študentskih protestov, svetovnega prvenstva v hokeju, pa vse do prvih podob slovenskega filma … Zdi se, kot da nas s tem hočeta opomniti, da se domovina in narod ne gradita le na zmagoslavjih in proslavljanjih, pač pa tudi preko soočenja s temnejšimi poglavji zgodovine, saj šele celota tvori dediščino naroda.

Rojstvu naroda pa bo družbo delalo drugačne vrste filmsko delo, ki pa gledalca hkrati vseeno razvidno opozarja na Slakov značilni slog in njegove vsebinsko-idejne preokupacije. Delo Najlepša jutra so zjutraj nam prinaša intimni, a hkrati družbeno nabrušeni dokumentarni portret domačega pesnika Iva Volariča Fea, večnega upornika, a tudi ustvarjalca, ki ponosno kaže pogosti vir lastnega navdiha – tradicijo okolja iz katerega izhaja. Slak nas na to opozori preko različnih plasti filma: od ravni same zgodbe, skozi katero nam izpiše intimno popotovanje portretiranca skozi peripetije življenja, prek formalne zasnove, ki se opira na zakladnico zgodovine filma, in sicer predvsem ropotarnico žanrskih vzorcev, nenazadnje pa tudi z nagovorom različnih »vlog«, ki jih je Feo igral v življenju, od stvarnih, življenjskih, kot so biti vojak, pionirček, glasbenik, pa do fiktivnih, ki jih je prevzel z nastopi v nekaterih delih domače filmske produkcije. Slak je portret razdelil na več sklopov, ki nosijo poetične Volaričeve naslove in opisno ali v prispodobah govorijo o ključnih etapah njegovega življenja. Pristnost izrisanega portreta je tolikšna, da dejansko začutimo utrip Feotovega življenja – še danes, toliko let po njegovi smrti. A to je nenazadnje moč in magija filma.«

Denis Valič