Sprehod med regali depoja Goriškega muzeja

Osnovna naloga strokovnjakov konservatorjev-restavratorjev, ki imajo ustrezno izobrazbo in obsežno prakso, je zaščita in varovanje kulturne dediščine za bodoče rodove kot materialnega dokaza o človekovi dejavnosti in njegovem okolju. V prizadevanjih za dosego tega cilja nosijo konservatorji-restavratorji odgovornost ne le do predmetov samih, temveč tudi do njihovih lastnikov ali legalnih skrbnikov, njihovih tvorcev, do javnosti in do bodočih generacij.

Prvi depoji Goriškega muzeja so bili v gradu Vipolže. Prostori so bili majhni, stekla na oknih so manjkala, zato so namestili na okna deske. Vlaga in temperatura v prostorih sta bile neprimerne, da vandalizma niti ne omenjamo. Poglavitni problem se je kasneje izkazal s tem, da so kustosi in ostali zaposleni nosili v depoje predmete nepregledno in je na koncu nastala zmeda. Zaradi neprimernosti hranjenja in predvsem pomanjkanja prostora smo vseskozi iskali boljšo rešitev.

Goriški muzej je v začetku leta 1998 v Ajdovščini pridobil depojske prostore od Ministrstva za obrambo v nekdanji vojašnici JLA. Zgradba je bila del ajdovske vojašnice Srečko Kosovel in je takrat, tako kot nekatere druge stavbe v kompleksu, dobila novega lastnika in namembnost. Ob prevzemu je bil poškodovan parket, stene so bile poškodovane in popisane, električna napeljava je bila iztrgana iz sten, sanitarije uničene, razbita okna in polomljena okenska in vratna krila. Betonska streha je bila krita s salonitnimi ploščami in je puščala na več krajih. Sledila je obsežna sanacija stavbe. Delavci Goriškega muzeja so zamenjali stekla na oknih, postavili jeklene rešetke, zamenjali vrata, parket in električno napeljavo. Po prvih testnih meritvah vlage se je izkazalo, da vlaga v stavbi zaradi debelih sten in slabšega tesnenja oken malenkostno odstopa, zato smo namestili več razvlažilcev, tako da je vlaga sedaj v mejah normale. Na okna smo obesili zavese, da bi zmanjšali neposredno svetlobo, v nekaterih prostorih pa je zatemnitev popolna.

Prostori v depoju so označeni s števikami in razdeljeni glede na potrebe oddelkov, vzpostavljen je tudi sistem označitve regalov. Vsak oddelek ima prostore v vsaki etaži, s čimer je omogočeno, da so lahko težji predmeti shranjeni v pritličju. V vsakem oddelku je omogočeno, da se predmeti vsaj v grobem delijo tudi po materialu. S tem smo dosegli predvsem bolj optimalno uporabo razvlažilcev.

Depo je sestavljen iz sprejemnega dela depoja ter oddelkov za etnologijo, zgodovino, arheologijo in umetnostno zgodovino. Vsak oddelek je razdeljen tudi glede na vrsto hranjenega materiala.

Arheološki depo (foto: B. Slokar).

Vse na novo prispele predmete tako najprej uvrstimo v sprejemni depo, kjer izvedemo kondicioniranje in dezinsekcijo. Očistimo predvsem prah in drugo večjo umazanijo, ki se enostavno odstranjuje, pri čemer ni nevarnosti, da bi se kakor koli dodatno predmeti poškodovali. Pomembno je tudi, da vemo, v kakšnih razmerah so bili hranjeni predmeti, preden smo jih prinesli v sprejemni depo. Če so se klimatske razmere, v katerih so bili predmeti hranjeni, bistveno razlikovale od uravnavanih razmer v našem depoju, je treba predmete postopno prilagajati na nove klimatske razmere.

Leseni predmeti so postavljeni na takšno podlago, da lahko ob naših rednih pregledih vidimo, ali morda iz predmetov pada sveža lesna moka, kar je znamenje delovanja lesnih insektov. Če opazimo, da so predmeti okuženi, jih nemudoma izločimo iz pohištvenega depoja, hkrati pa izvedemo preventivno dezinsekcijo celotnega prostora.

Del etnološke zbirke (foto: B. Slokar).

Kovinske predmete, pri katerih opazimo aktivno korozijo, shranimo ločeno od stabilnih predmetov. Ta pojav je nevaren in tako močno ogroža predmet, da ga lahko uniči v nekaj mesecih. Suh zrak pomembno znižuje hitrost korodiranja, ne odpravi pa njegovih vzrokov. Zato je najbolje, da takšne predmete odnesemo v konservatorsko-restavratorsko delavnico v obdelavo. V prostorih za stabilne predmete poskrbimo za suh zrak (manj kot 40 % RH) in jih pokrijemo, da se ne prašijo. Manjše predmete shranjujemo v zaprtih škatlah in vrečkah iz nekislega materiala (brezkislinski karton in papir, polipropilenske folije) ali v prahotesnih omarah s predali ali policami. Večje predmete zlagamo na police in jih prekrijemo z brezkislinskim papirjem. Posebno dragocene ali izredno nestabilne predmete lahko zaščitimo s podporniki, ki jih izdelamo iz polietilenske pene.

Iz prakse vemo, da večina predmetov ni izdelana samo iz ene vrste materiala in tako imajo tudi npr. bronasti predmeti dodatke iz kosti, lesa, usnja, tekstila itd., katerim nizka vlažnost zraka škoduje. Zato shranjujemo takšne predmete v okolju, ki ustreza zahtevam celotne zbirke. Navadno je to 50-55 % RH, ki pa se po potrebi lahko tudi zniža, če gre za močno ogroženost kovinskih delov. Pomembno je, da vzdržujemo konstantno vlažnost zraka, ki naj se ne bi spreminjala za več kot 5 % RH. Vsekakor je pomembno, da predmetov, sestavljenih iz različnih materialov, ne izpostavimo vlažnosti nad 65 ali pod 40 %.

Zgodovinski depo (Foto: B. Slokar).

Skladiščni prostori, v katerih hranimo papir, morajo imeti stalno in ustrezno mikro klimo, ki je lahko bolj suha kot pri pergamentu in usnju. Biti pa morajo prav tako pregledni in urejeni tako, da je gradivo dostopno hitro in enostavno ter da je mogoče pogosto čiščenje. Nevezano gradivo hranimo v zaščitnih škatlah ali mapah. Gradivo formata A4 in manjšega lahko hranimo navpično, gradivo večjega formata pa hranimo v vodoravnem položaju. Nepoškodovano gradivo hranimo originalno prepognjeno, za konservirano in restavrirano pa, odvisno od uporabe in poškodb, priporočamo vodoravno hrambo. Likovna dela potrebujejo po meri izdelane zaščitne ovoje ali paspartuje iz trajno-obstojnih kartonov. Tridimenzionalni objekti in redke ter dragocene knjige potrebujejo po meri izdelane zaščitne škatle. Knjige večjega formata na policah ležijo, vendar največ 3 enote ena na drugi.

Tekstil v zgodovinskem depoju (Foto: B. Slokar).

V depoju so slike obvarovane pred mehanskimi poškodbami in poškodbami, ki bi nastale zaradi neprimernega okolja. Zagotovljeno je, da ne prihaja do onesnaženosti ozračja ter usedanja prahu in drugih nečistoč na površino umetnin, da ni emisij zaradi uporabe neprimernih materialov pri opremi prostorov, da ne prihaja do sprememb temperature in vlažnosti v prostoru, hkrati pa je še nadzor nad osvetljenostjo prostora (število luksov) in prisotnostjo UV-žarkov v spektru svetlobnega vira. Slike v okvirjih hranimo na vertikalnih premičnih panojih. Ostale pa v ustreznih predalnikih. Seveda je med posameznimi slikami v predalniku brezkislinski papir.

Vertikalni premični pano (Foto: B. Slokar).

Ob splošnem pomanjkanju prostora v muzejih pa depo postaja tudi skladišče raznih predmetov, ki niso muzealije. V naših depojih imamo po eno sobo namenjeno za upravni arhiv, za skladišče razstavnega materiala, prostor za steklo in v zgornjem nadstropju atelje za restavriranje slik. Podstrešje uporabljamo za skladiščenje. Depoji Goriškega muzeja ne odstopajo veliko od standardov. Urejenost pa je odvisna od vseh nas in seveda od razpoložljivih sredstev.

Slokar Boris, Restavratorski in konservatorski tehnik

Odprtje razstave »preVETRItev« na Gradu Kromberk

OBVESTILO: Muzejska zbirka Kolodvor bo ta petek zaprta

Muzejski torkov večer v spomin na Iga Grudna

Muzejski torkov večer: Lilijana Stepančič o tržaških galerijah Škorpijon in TK

Muzejski torkov večer: Pogovor s tržaškim zgodovinarjem in glasbenikom Pierom Purichem

Obvestilo: Spremenjen urnik za Kolodvor 5. novembra

MZ Kolodvor bo ta četrtek zaprta

Muzejski torkov večer z odprtjem razstave o Mascheriniju

Počitniška muzejska delavnica z glino

Odprtje konference in razstave Černigoj s sopotniki in učenci