Ob slovesu nekdanjega dolgoletnega direktorja Goriškega muzeja dr. Branka Marušiča se ga spominjamo z mislimi, ki so jih zapisali nekateri njegovi kolegi in rojaki v Marušičevem zborniku – Goriškem letniku, 33–34/2009–2010, kjer so zbrani prispevki v počastitev 70-letnice tega izjemnega slovenskega zgodovinarja, ki se je leta 1965 po vrnitvi iz Ljubljane na rodno Goriško zaposlil v Goriškem muzeju kot kustos in še istega leta postal ravnatelj.

»Goriški muzej se je pod Marušičevim vodstvom hitro spreminjal. Pridobival je nove kadre, nove ustreznejše prostore, gradivo in depoje, restavratorske delavnice, obnavljali so grad Kromberk, muzejski kustosi so bili navzoči na ozemlju od Trente na severu do proge Divača–Trst na jugu, kjer je muzej deloval,« se spominja Marušičeva sodelavka mag. Slavica Plahuta in piše, da sta bili v Marušičevi družini doma tudi zgodovina in publicistika. Ded Andrej Mejač iz Komende ni bil le veletrgovec, kulturnik in politik, temveč tudi zbiratelj narodnega blaga in krajevni zgodovinar. Kot še navaja v zborniku, so doma v Solkanu Brankovo vedoželjnost spodbujale zgodovinske knjige s Tumovimi spisi in Gabrščkovi Goriški Slovenci, še posebej pa pripovedi stare mame Katarine o dedu, ki je na šempaškem taboru 1868 nosil slovensko zastavo /…/.

»Zgodovinar dr. Branko Marušič pa ni le znanstvenik. Zasluge ima na številnih drugih področjih. Pomembno je prispeval pri organizaciji slovenske muzejske mreže, za kar je prejel Valvasorjevo nagrado, bil je eden ključnih sodelavcev Primorskega slovenskega biografskega leksikona, pobudnik izdajanja Goriškega letnika in Beril, sodeloval je v številnih strokovnih in znanstvenih združenjih in bil član slovensko-italijanske državne zgodovinsko-kulturne komisije. Že na samem začetku svoje poklicne poti se je na obeh straneh državne meje zavzemal za prijateljske in znanstvene stike med Slovenci, Furlani in Italijani,« dodaja takratni direktor Goriškega muzeja Andrej Malnič.

»Vse je bilo narejeno s skromnimi sredstvi. Veliko sva udarniško postorila dobesedno sama. V zadnjih dneh pred otvoritvijo sta nama udarniško prišla na pomoč še Brankov brat Anci in moj brat Matija. V današnjih časih so take akcije nepredstavljive. Sploh pa delo, ročno delo, takrat še ni bilo sramotno!« skupno urejanje rojstne hiše Simona Gregorčiča opisuje arhitekt Janez Suhadolc, ki je med drugim svoj pečat pustil tudi v kromberškem gradu in ga je z Marušičem vezalo dolgoletno prijateljstvo.

Po besedah Ivanke Uršič iz PANG je imel dr. Branko Marušič rahločuten odnos do zgodovinskih virov, »zato ne čudi podatek, da je Pokrajinskemu arhivu v Novi Gorici izročil tudi del osebnega arhiva, v katerem prevladuje bogata korespondenca, gradivo o poklicnem, političnem in kulturnem delovanju ter številna vabila, tiski … Branko Marušič je v zbirko arhivskega in dokumentacijskega gradiva vključil številne dokumente, ki so se ohranili v njegovi družini v Solkanu, največ jih izvira iz osebnega arhiva očeta dr. Franca Marušiča, zdravnika in pomembnega družbenopolitičnega delavca,« lahko preberemo v Marušičevem zborniku.

Vsi, ki smo imeli priložnost z dr. Marušičem sodelovati, cenimo njegovo delo in smo hvaležni za njegove spodbude, ki nam jih je vedno delil na poklicni in življenjski poti. Čeprav se v teh dneh od njega poslavljamo, njegova bogata zapuščina ostaja v prostoru in času.

(Fototeka Goriškega muzeja)

Zgodovinar dr. Branko Marušič (1938–2026) ni bil le znanstvenik

Odprtje občasne razstave Sodelovanja v dotiku

Zgodbe iz konservatorsko-restavratorskih delavnic

Premiera dokumentarnega filma Svilena prihodnost

Filmski večer: 40 let briške ceste skozi spomine Bricev

Odprtje razstave v Vojaškem stražarskem stolpu

Muzejski torkov večer z Aldom Ruplom

Slušna zanka na Gradu Kromberk

ODPOVEDANO: Muzejski torkov večer: Kdo je bil Bolle? Zgodnje pokrajinske fotografije Posočja

Muzejski torkov večer o baronu Andreju Čehovinu