Keramična vretenca za izdelavo preje iz prazgodovine
Izdelava tkanin je bila v pozno prazgodovinskih lokalnih gospodarstvih pomembna dejavnost. Kot kažejo najdbe iz grobov in redke upodobitve – npr. na izjemnih železnodobnih izdelkih situlske umetnosti z italijanskih najdišč – so se s predenjem in tkanjem ukvarjale ženske. Prejo so tedaj izdelovali iz rastlinskih in živalskih vlaken, pri čemer so uporabljali ročna vretena.
Ročna vretena za predenje so bila dvodelna: osnovo je predstavljala palica, najpogosteje lesena in dolga približno 20 do 30 cm, nanjo je bila nasajena utež, imenovana vretence ali vijček. Vretenca so bila navadno izdelana iz keramike in redkeje iz drugih trdnih materialov, kot so steklo, kovina, kost, kamen ali les. Bila so kroglaste oblike z osrednjo predrtino za nasaditev, lahko pa tudi sploščena, konična, bikonična, s poudarjenim robom ipd. Nekatera vretenca so imela površino okrašeno s preprostimi vrezanimi ali vtisnjenimi motivi.
Keramični vretenci iz bronastodobne hiše na Mostu na Soči (konec 14.–prva polovica 12. stoletja pr. n. št.).
Ročna vretena so si podobna povsod po svetu in skozi različna zgodovinska obdobja. V uporabi so ostala vse do postopne uveljavitve kolovrata, ponekod na slovenskem podeželju pa še v 20. stoletju. Železnodobne upodobitve prikazujejo rabo visečih vreten, kar pomeni, da vreteno prosto visi na niti. Tak način predenja je imel več prednosti, saj predica ni bila vezana na eno mesto – predla je lahko sede, stoje, z dovolj spretnosti pa celo med hojo.
Debelino niti so prilagajali namembnosti tkanine. Že v železni dobi so izdelovali izjemno fine niti, debele le kakšno desetinko milimetra, kar priča o visoki stopnji obrtniškega znanja in specializaciji dela. Ker je bila izdelava tkanin izjemno zamudna, ne preseneča, da so imele kakovostne tkanine veliko prestižno in tržno vrednost. Raziskave kažejo, da so imele posameznice, ki so obvladale zahtevne postopke izdelave dragocenih tkanin, verjetno v družbi poseben status oz. pomembno družbeno-ekonomsko vlogo. Pomen teh dejavnosti se odraža tudi v pogostem pridajanju pripomočkov za izdelavo tkanin v ženske grobove, pri čemer so ti predmeti lahko imeli simbolen pomen. V predrimski, rimski in grški kulturi je bila namreč izdelava tkanin, še posebej volnenih, povezana z ženskostjo, predenje pa je simbolno pomenilo ustvarjanje življenja. Vretenca, pridana v ženske grobove, so morda izražala status pokojnic kot mater in žena.
Vretenca iz ženskih grobov tolminske nekropole (9.–8. stoletje pr. n. št.).
Na tolminski nekropoli iz pozne bronaste in starejše železne dobe, kjer je bilo raziskanih več kot 460 grobov, so bili predmeti noše in osebne rabe odkriti pri več kot polovici pokopov. Med temi so bila keramična vretenca najdena kar v 34 grobovih. Vretenca so pogosto odkrita tudi v naselbinskih in drugih arheoloških kontekstih.
Omenjeni železnodobni predmeti so na ogled na arheološki razstavi Oblečeni v bron, oboroženi z železom na Gradu Kromberk.
Dve keramični in eno delno ohranjeno vretence iz struženega lesa iz železnodobnega naselja na Mostu na Soči iz 6.–1. stoletja pr. n. št. Keramični sta bili odkriti v stavbah, leseno pa na kultnem mestu, ki so ga predvidoma obiskovale ženske.
Teja Gerbec
Foto: Katarina Brešan