Fluvio Frigido – Castra – Flovius
Stalna arheološka razstava predstavlja poselitev Ajdovščine od prazgodovine (sredina 2. tisočletja pred n. št.) do zgodnjega srednjega veka (konec 6. in 7. stoletje n. št.). Najstarejša naselbina je ležala na naravno zavarovanem, 232 m visokem skalnem platoju Školj severozahodno od današnje Ajdovščine. V času Rimljanov so se prebivalci preselili v nižino, in sicer v bližino državne ceste Aquileia–Emona (Oglej–Ljubljana). Na območju današnjega ajdovskega mestnega jedra je v prvih treh stoletjih stala cestna postaja Fluvio Frigido, ki je dobila ime po mrzlih vodah (Fluvius Frigidus – Vipava, Hubelj). V drugi polovici 3. in v 4. stoletju je cestna postaja dobila podobo vojaškega tabora, varovanega z obrambnim zidovjem in s 14 stolpi. Rimljani so ga imenovali Castra. Vse do 5. stoletja je tabor ohranil pomembno vlogo pri obrambi vzhodne meje države. Vipavska dolina z Ajdovščino (tedanji Flovius) je bila v 6. in 7. stoletju vključena v langobardsko vojvodstvo. Zgodnjesrednjeveški prebivalci so si v zavetju nekdanje mogočne trdnjave postavili svoje domove. Slovensko ime Ajdovščina so kraju dali Slovani po naselitvi proti koncu 1. tisočletja. Podoba poselitve je nastala na osnovi predmetov in spoznanj, ki so rezultat dolgotrajnih arheoloških izkopavanj in raziskav zgodovinskih virov.
Razstava je bila nagrajena z Valvazorjevim priznanjem Slovenskega muzejskega društva.