Vsemir – meja na mirenskem pokopališču
Razstava Vsemir govori o meji, ki je mirensko pokopališče leta 1947 presekala na dva dela ter ga razdelila med Jugoslavijo in Italijo. Meja je potekala čez grobove in tako razdelila ne samo žive, ampak tudi mrtve. V večni mir pokopališča je vnesla nemir.
Ljudje tako niso več mogli pokopavati svojih najdražjih na drugi strani meje in se niso smeli več srečevati. Izjema je bil 1. november, ko so na pokopališče lahko prišli vsi. Ta dan je bil v resnici namenjen bolj živim kot mrtvim. Čeprav je bilo pokopališče strogo zastraženo, so se ljudje lahko vsaj videli, si na skrivaj kaj sporočili ali vrgli kak predmet čez mejo. Včasih je tudi kdo izkoristil priložnost in poskušal zbežati čez mejo v želji po novem, boljšem življenju.
Življenje Mirencev in vseh obmejnih prebivalcev se je nekoliko izboljšalo leta 1955, ko so dobili prepustnice, s katerimi so lahko nekajkrat mesečno prečkali mejo. Izrednega pomena pa je bilo sprejetje Osimskih sporazumov leta 1975, saj se je z njimi meja med državama dokončno uredila in popravila. Na mirenskem pokopališču se je zaradi tihe diplomacije meja premaknila že leto prej, tako da je pokopališče v celoti ostalo na jugoslovanski strani.
Mirensko pokopališče nam govori o krhkosti in minljivosti življenja, saj je to kraj, na katerem se spominjamo pokojnih, ki jih pogrešamo. Govori pa nam tudi zgodbo o živih, ki so to nekoč razdeljeno pokopališče obiskovali, ker so pogrešali prijatelje in sorodnike z druge strani meje. Govori nam o prostoru srečevanj, pa tudi o prehodu v boljše življenje, ki so si ga nekateri želeli. Iz več pogledov nas opominja, da se lahko tisto, kar se nam danes zdi trdno in zanesljivo, že čez noč spremeni. Vsemir, torej tisto vseobsegajoče, kar je od vseh in kar nam je vsem skupno, je prostor, ki nagovarja, naj se za trenutek ustavimo, razmislimo in se povprašamo o mejah človeka ter človeških mejah.
Foto: Katarina Brešan
Urnik
Ponedeljek–nedelja:
9.00–21.00