Vojaški stražarski stolp
Nova meja med Republiko Italijo in Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo, ki je septembra 1947 razdelila do takrat enoten kulturni, gospodarski in politični prostor, ni bila le neživljenjska, nelogična in neprehodna prepreka med dvema nasprotnima političnima sistemoma, temveč je v vsakdanjik posameznikov vnesla številne krivice in nesmisle. Čeprav je marsikdo sprva ni jemal povsem resno, je s prihodom Jugoslovanske ljudske armade postala strogo varovana in zastražena, še posebej v prvih letih do podpisa Videmskega sporazuma leta 1955. V začetku petdesetih let je vojska zaradi lažjega nadzora obmejnega pasu postavila tipske opečnate stražarske stolpe, saj leži Goriška na izjemno pomembni geostrateški točki. Ti stolpi so ostali v uporabi vse do osamosvojitve Slovenije junija 1991.
Stražni stolp je bil namenjen posameznemu vojaku – graničarju, ki je z višine nadziral območje in poročal o morebitnih poskusih prečkanja meje. Vojak je imel dolžnost, da poskuse pobega najprej zaustavi z opozorilom, nato – če je bilo potrebno – s streli, tudi za ceno človeškega življenja. Za vsakega zaustavljenega prebežnika je kot nagrado prejel nekaj dni dopusta. Graničarji so bili večinoma mladi fantje iz različnih republik nekdanje Jugoslavije. Kljub strogosti režima je sobivanje z lokalnim prebivalstvom pogosto potekalo v duhu razumevanja. Čeprav so iz okoliških vasi ponoči pogosto slišali streljanje, se tisti, ki so obdelovali polja tik ob meji, vojakov spominjajo večinoma kot prijaznih. V stometrskem obmejnem pasu so se lahko gibali samo lastniki zemljišč tik ob meji. Za dostop so morali pridobiti posebna dovoljenja in niso smeli gojiti visokih rastlin, na primer koruze in pšenice, zato da so imeli vojaki neoviran pogled nad območjem.
Največ ilegalnih – predvsem politično motiviranih – prehodov meje se je zgodilo do sredine petdesetih let. Begunci so bežali proti italijanskim taboriščem, od tam pa v Kanado, ZDA, Južno Ameriko in Avstralijo. Okoli 150 ljudi je v tem času pri poskusu prečkanja izgubilo življenje. Od druge polovice petdesetih let so bili prehodi vse bolj ekonomske narave – visoka brezposelnost in nizki življenjski standard sta marsikoga, zlasti mlade, gnala čez mejo. V sedemdesetih letih, z gospodarskim razvojem in večjo odprtostjo Jugoslavije, je število pobegov upadlo. V tem obdobju so mejo pogosto ilegalno prehajali tudi državljani drugih držav za železno zaveso – Madžari, Čehi, Slovaki, Romuni in Bolgari. Vedno več je bilo tudi prebežnikov iz Turčije, Azije in severne Afrike, ki so v iskanju boljšega življenja poskušali priti na Zahod. Zadnji znani prebežnik, ki je bil na tej meji ustreljen, je umrl na Krasu februarja 1990.
Vojaški stražarski stolp v Vrtojbi danes velja za najmanjšo muzejsko zbirko v Sloveniji. Na tem prostoru so se prepletala življenja in usode vojakov, domačinov ter prebežnikov. Razstava nas vabi k razmisleku o tem, kako lahko politične odločitve močno posežejo v življenja ljudi in da se lahko vsak od nas nekoč znajde v položaju, ko bo moral iskati varnejši ali boljši prostor pod soncem.
Razstava je nastala v okviru projekta Muzejske točke - Muzej na meji, ki je del uradnega programa Evropske prestolnice kulture 2025 Nova Gorica – Gorica. Razstavo so omogočili: GO! 2025 – Evropska prestolnica kulture, Mestna občina Nova Gorica, Občina Šempeter – Vrtojba in Ministrstvo za kulturo RS.
Foto: Katarina Brešan
OBVESTILO: Vojaški stražarski stolp se odpira 8. aprila 2026 ob 15. uri.
Urnik
Ponedeljek–nedelja:
9.00–21.00