Domov Občasne razstave Ljubezen in hrepenenje po večnosti: osebnost Klementa Juga

Ljubezen in hrepenenje po večnosti: osebnost Klementa Juga

Morfologija ptice: taktilna razstava

Med morjem in kamnom

Od obmejnega do brezmejnega

Umetnost onkraj vidnega

Bidermajerska dnevna soba grofov Coronini

»Brezskrbno izpostavljanje svojega življenja naravnim silam mi vrača dvojno življenje in moč, da me nestanovitna množica ne more pogoltniti. Moje srce je tedaj dostopno edino volji za delo in ljubezni.« (Klement Jug Milki Urbančič, 1922)

Alpinist in filozof Klement Jug (1898–1924) se je rodil v Solkanu in pripada generaciji, ki je v mladosti doživela prvo svetovno vojno in spremembe po njej, dve obdobji, ki sta delovali s povsem različno dinamiko. Na to se mi zdi pomembno opozoriti, saj poskušam na Klementovo in življenje njegovih sodobnikov gledati tudi skozi perspektivo teh sprememb, še posebej skozi zarezo med obema „časoma”, prvo svetovno vojno.

Ko je 23. maja 1915 Italija napovedala vojno Avstro-Ogrski, Klement še ni imel sedemnajst let. V Gorici je dokončal četrti letnik Cesarsko kraljeve državne gimnazije. Šolanje je nadaljeval v Ljubljani, medtem ko so ostali člani družine ostali v Solkanu, saj izstrelki italijanskih granat še niso bili tako pogosti. Skozi Klementove dnevniške zapise se čuti stisko, ki jo je preživljal, saj ga okolica v težkih vojnih razmerah dojema kot njej sovražnega in nepotrebnega. Tukaj najbrž tiči njegov odnos do Ljubljane in njenih meščanov v nasprotju s po njegovem bolj preprostim, a tudi zdravim okoljem ob Soči v rodnem Solkanu.

(levo) Portret Klementa Juga, kot ga je narisal Božidar Jakac. Hrani: Dušan Jelinčič.
(desno) Klement Jug, študent. Hrani: PANG, 1084 Jug Klement, t. e. 2.

12. februarja 1917 je predčasno končal šesti razred gimnazije, nato pa takoj odšel k vojakom kot enoletni prostovoljec prostak (ter pozneje desetnik) pri 27. deželnobrambnem pešpolku. Osmi letnik realne državne gimnazije je uspešno zaključil 5. julija 1919. Mogoče še najbolje opiše tisti čas in vzdušje hrbtna stran spričevala, kamor je Klement dan po maturi nalepil dve znamki, takrat že ne več obstoječe Države SHS, ki upodabljata moškega, ki se je osvobodil okov. Klement je čez pripisal: „V svobodi”. Vendar je bil državljan Kraljevine Italije, saj je bilo Avstrijsko Primorje po londonskem sporazumu iz leta 1915 dodeljeno Kraljevini Italiji. Odločil se je, da bo svoj študij nadaljeval v Ljubljani. Vpisal je filozofijo in naravoslovje.

Med vojno se je izoblikoval, odrasel, vendar je ta pustila v njem tudi dvom v človeka in človeštvo. Posledično s tem tudi v samega sebe in svojo vlogo v svetu. Hotel je služiti narodu. A kateremu narodu? To ni bila več tista idealistična predstava iz časov goriške gimnazije. Izkušnja begunca na domačih tleh je še preveč živa in grenka. Sedaj je spet neke vrste begunec v lastni domovini, saj mora, če želi priti iz Solkana v Ljubljano, prek državne meje, ki je odrezala približno četrtino slovenskega nacionalnega ozemlja.

21-letni mladenič je hlastno iskal Arhimedovo točko, s pomočjo katere bi razumel svet in sebe. Našel je gore. Tja ga je prvič popeljal njegov univerzitetni sošolec in prijatelj Zorko Jelinčič, ki je kasneje postal eden izmed voditeljev slovenske ilegalne antifašistične organizacije TIGR. Leto 1922 je bilo za njegovo planinsko kariero prelomno. V januarju je opravil zimsko turo na Grintovec, ki jo je kasneje tudi opisal in poslal uredniku Planinskega vestnika. To je bil začetek njegovega planinskega pisanja ali bolje: vzgajanja. Isto leto se je včlanil tudi v Turistovski klub Skala. Njegovi opisi planinskih tur v Planinskem vestniku so postali, predvsem med mladimi, izjemno brani. Skozi te spise se je ob opisovanju tur, ki so v poletju 1923 postale vedno bolj zahtevne, izkristaliziral njegov odnos do udejstvovanja v gorah. Kot na drugih področjih tudi tukaj ni poznal kompromisov in umika. Če se za nekaj odločiš, moraš to tudi izpeljati. Plezal je samo dve sezoni: poleti leta 1923 in poleti leta 1924 do nesreče v Severni triglavski steni. V tem času je plezal sam ali pa s tovariši Skalaši, ki so bili večinoma še mlajši od njega in jim je postal vzor.

Razglednica, ki jo je Klement Jug poslal Milki Urbančič. Hrani: PANG, 1084 Jug Klement, t. e. 1.

Med prvomajskimi počitnicami leta 1921 je Jug začel ljubezensko zvezo z učiteljico Milko Urbančič, ki je bila takrat učiteljica v Šempetru pri Gorici. Ker sta kasneje živela na različnih krajih, sta si začela dopisovati, vseh pisem pa je do Jugove smrti leta 1924 več kot 700. Milka je bila izbranka, ki je bila edina vredna pojmovanja ljubezni, kot jo je razvil v svoji etiki. Kmalu zatem ji je zapisal: »Planine so kakor ženske: ne moreš jih vzljubiti, če pri njih ne najdeš odpora. Šele ko jih ukloniš, ti postanejo drage in tem bolj drage, čim več žrtev so zahtevale od tebe … In ko jim enkrat prek vseh ovir zavladaš s svojo pošteno in krepko voljo, se ti zazdi, kakor da so tudi one tebe vzljubile in da zaupajo tvoji odgovorni samozavesti.«

Milka Urbančič. Fotografijo je Milka podarila Klementu Jugu s posvetilom. Hrani: PANG, 1084 Jug Klement, t. e. 1.
(zgoraj desno) Razglednica, ki jo je Klement Jug poslal Milki Urbančič. Hrani: PANG, 1084 Jug Klement, t. e. 1.
(spodaj desno) Pismo Klementa Juga Milki Urbančič. Hrani: Rokopisna zbirka NUK, zapuščina Klementa Juga, Ms 1746.

Maja 1924 jo je obiskal na Otlici, kjer je službovala kot učiteljica in jo našel v vaški gostilni v družbi karabinjerjev in učitelja. Zakaj ga je, nam danes tako nedolžen pripetljaj na Otlici, tako vrgel s tira? Njega, njegov ponos je zbodlo dejstvo, da se njegovo dekle druži z Italijani, še več, z vojaki Italijani – karabinjerji in učitelji – ki so kot predstavniki tuje oblasti ne samo osvajali in zidali po vrhovih (slovenskih) primorskih hribov, ampak osvajali tudi njihova (slovenska) dekleta. V tem času se je fašistični pritisk izjemno ostril in prek t. i. Gentilejeve reforme se je to pri slovenski skupnosti najbolj odražalo prav v osnovnem šolstvu, na področju, kjer je delala Milka.

Mnogi sodobniki so domnevali, da je v Severni triglavski steni nekaj mesecev kasneje storil samomor, vendar vsa njegova dejanja pred smrtjo pričajo o nasprotnem. 16. julija 1924 je zadnjič ilegalno prestopil mejo med Kraljevino Italijo in Kraljevino SHS. Še istega dne je bil v Aljaževem domu. Njegovi zadnji planinski zapiski in pisma nam kažejo veliko odločnost, s katero se je lotil novih podvigov, ki so bili še zahtevnejši in nevarnejši kot leto poprej. Pisal je razglednice svojim plezalskim tovarišem in jih po vojaško razporejal, kdo in kateri dan bo plezal z njim.

11. avgusta se je smrtno ponesrečil, medtem ko je sam »iskal v Triglavski steni zveze od poti čez Prag na desno v silnih strminah do Bambergove poti.« Po stometrskem padcu je bil na mestu mrtev. Klement Jug je bil pokopan 17. avgusta 1924 na Dovjem pri Mojstrani na majhnem vaškem pokopališču.

Profesor France Veber, najboljši prijatelj in sošolec Zorko Jelinčič ter univerzitetni kolega Vladimir Bartol so pri posredovanju Klementovega izročila, vsaj v začetnem obdobju, igrali največje vloge. Vsak s svojega zornega kota: Veber kot učitelj – znanstvenik, Bartol kot sošolec – zavistni občudovalec in Jelinčič predvsem kot žalujoči prijatelj, planinec, antifašist. Predvsem oni so oblikovali podobo, ki jo imamo danes o njem. Ta podoba pa je na mnogih mestih ogledalo njihovih osebnosti in življenj, in ne Klementovega življenja in mišljenja: Veber spodbudi imaginarij Klementa filozofa, Jelinčič mit Klementa antifašista, Bartol v svojih novelah mit skrivnostnega demoničnega preizkuševalca volje.

Lokacija: Vila Bartolomei

Od: 25 sep 2026
Do: 29 sep 2027

Avtor razstave:
dr. Marko Klavora

Oblikovanje:
Bojan Bitežnik

Zvokovna obdelava:
Matej Doljak

Interpretacija pisem:
Urška Taufer in Borut Petrović

Partnerji:
Narodna in univerzitetna knjižnica in Pokrajinski arhiv v Novi Gorici