Iz zbirke Štefana Štekarja: negativ na stekleni plošči - Elektrarna na Hublju
Štefan Štekar je bil ajdovski ljubiteljski numizmatik in zbiralec. Njegova zapuščina, ki jo hranimo v Goriškem muzeju, obsega preko tisoč predmetov. Enega od teh, kovinski pepelnik iz 1. svetovne vojne, smo že predstavili kot julijski predmet meseca 2022. Drugi dragoceni predmet je fotografija na steklu, natančneje ena izmed štirih fotografij, na katerih je v negativu upodobljena Elektrarna na Hublju. Gre za do sedaj edine poznane fotografije »stare« elektrarne, ki je bila prva elektrarna na levem bregu Hublja in je danes ni več.
Štekarjeva zapuščina zajema približno eno arhivsko škatlo steklenih negativov. Večinoma gre za fotografije posameznih vojakov ali vojaških enot in orožja, redkeje pa se na njih pojavi civilno prebivalstvo ali pokrajina. Verjetno so nastale v času I. svetovne vojne, ko so bili v zapuščenih stavbah tovarn v Palah v Ajdovščini nameščeni avstro-ogrski vojaki. Ni znano, ali je fotografije izdelal Štekar sam, bil pa je precej skrben pri njihovi hrambi. Plošče manjših dimenzij je hranil v posebnih škatlicah, večje plošče pa je ovil v časopisni papir.
V muzeju smo steklene negative dodatno uredili in zaščitili tako, da smo med vsako stekleno ploščo umestili brezkislinski papir in s tem preprečili večje mehanske poškodbe ali kemične reakcije, kot so raze, odrgnine ali prenašanje fotografske emulzije. Shranili smo jih v posebne arhivske brezkislinske kartonaste škatlice na način, kot jih je razvrstil že lastnik ob predaji gradiva. S tem smo jih obvarovali pred že omenjenimi mehanskimi poškodbami in kemičnimi reakcijami pa tudi biološkimi vplivi. Stekleni negativi, tako kot tisti na filmu, so namreč precej občutljivi na svetlobo, toploto in razne (mikro)organizme.
V Štekarjevi zbirki steklenih negativov so se ohranile tudi štiri plošče s fotografijami Elektrarne na Hublju, to je prve elektrarne, ki je nastala v Šturjah leta 1897 in je danes, z izjemo izlivnega kanala, ni več. Plošče so velikosti 12 x 9 cm, za predmet meseca pa smo izbrali ploščo, na kateri je frontalno in od blizu upodobljena elektrarna. Na ostalih je zajeta še okolica z Nussbaumovo hišo in fužinami v ozadju, zato je elektrarna manj vidna. Plošča je lepo ohranjena, s prostim očesom brez vidnih odrgnin, relativno dobro ohranjena je tudi fotografska emulzija. Le na zgornjem levem robu ter spodnjem desnem koncu so opazne sledi rdeče pegavice. Gre za do sedaj edine poznane fotografije elektrarne, le še ena je ohranjena v zasebni zbirki. Njena zgodovina je dolga in izredno zanimiva. 
Foto: Katarina Brešan
Stavba je v 19. stoletju pripadala sorodnikom Avgusta Nussbauma, tovarnarja in izumitelja na področju strojništva in galvanizacije. Njegov oče Jožef Adalbert je leta 1837, po prihodu iz Podgore in poroki s hčerko lastnika ajdovskih fužin Filipa Schlegla, na travnatem platoju nad Palami zgradil domačijo, žago in mlin za čreslo. Po poklicu je bil mehanik, njegovo tehnično znanje pa mu je omogočalo, da se je poleg lesne dejavnosti ukvarjal tudi z izumiteljstvom. S svojim delom je uspel navdušiti sina, ki je sledil očetovim stopinjam. Skupaj sta nastopila na dunajski razstavi leta 1873 kot načrtovalca turbin. Leta 1892 je Avgust pod domačijo, tik ob reki Hubelj, zgradil tovarno testenin, ki pa je že po dveh letih zgorela. Hud požar je poleg poslopij uničil tudi vse izdelke ter notranjost tovarne, ki je bila večinoma iz lesa. Tri leta kasneje je Avgust pričel z novo dejavnostjo, in sicer je s postopkom galvanizacije, to je elektro-kemične metode, izdeloval bakrene kotle. V ta namen je sočasno vzpostavil tudi manjšo elektrarno, ki je proizvajala enoizmenski tok. S tem je Avgust v naš prostor uvedel kar dve novosti tistega časa – nov, do tedaj še nepoznan način proizvodnje bakrenih kotlov ter prvo elektrarno v Šturjah.
Deset let po Avgustovi smrti, konec leta 1920, je njegove obrate in zemljišča kupil Miroslav Bratina, brat znanega pravnika in izumitelja na področju letalstva, Franja Bratine. Miroslav je bil po poklicu posestnik in gostilničar, ki je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja živel v Ajdovščini. Nakup nepremičnin kaže na to, da je Miroslav želel svojo poslovno žilico razširiti in se poleg gostinstva preizkusiti še v drugih dejavnostih. Vendar je že marca 1921 Miroslav v časopisu Edinost objavil dva oglasa, v katerih je iskal morebitnega družabnika ali kupca za »izdelano vodno silo Hublja in Nussbaumovo poslopje«, ki je bilo primerno za veliko žago, valjanje bakra in izdelovanje betonskih izdelkov ali mlin.
Že leto kasneje je nepremičnine prodal, in sicer novoustanovljeni družbi Elektrarna na Hublju, družba z omejeno zavezo, v kateri sta z bratom in drugimi ajdovskimi pomembneži delovala kot družabnika. Elektrarna je tako postala lastnica manjšega Nussbaumovega poslopja tik ob reki Hubelj, kjer sta najverjetneje poprej delovali tovarna testenin in galvanoplastični zavod. Proizvajala je električni tok za občine Šturje, Ajdovščina in Lokavec. V tej elektrarni je bil krajši čas zaposlen domačin in znani slikar Veno Pilon, ki jo je tudi upodobil na dveh svojih delih. Nussbaumovo hišo z vrtom je Miroslav obdržal v svoji lasti, vendar jo je že leta 1922 prodal svojemu bratu Franju.
Elektrarna naj bi že pozimi 1929/1930 zaradi drsečega terena in slabo izvedenih gradbenih del tehnično in finančno propadla, vendar je leta 1935 še delovala. Z obratovanjem naj bi po nekaterih pričevanjih zaključila med drugo svetovno vojno.
Danes so poleg vodnega kanala še vidni ostanki stavbe tik ob vodi ter jezu. Ogledati si jih je mogoče v živo, na prostem kot del razstave Goriškega muzeja Industrijska dediščina Ajdovščine ali preko fotografij na spletni strani, kjer so predstavljeni še drugi obrati bogate industrije v Ajdovščini.
Ines Beguš