Kontakt

Kov%c4%8dek%20garlatti%20cover
Predmet meseca julija 2020

IMPROVIZIRANI KOVČEK MILJUTINA GARLATTIJA

Blagovna znamka žganih pijač STOCK je nastala leta 1884 v Barkovljah pri Trstu, ko je Lionello Stock, mladi Dalmatinec judovskega rodu, skupaj s prijateljem Carlom Camisom ustanovil parno destilarno Camis & Stock. Glavni izdelek njunega podjetja je bil konjak Medicinal.

Prosvetni delavec in trgovec iz Kanala Miljutin Garlatti (1895–1961) je konjak prodajal v družinski trgovini, reklamno leseno embalažo za to pijačo pa je hranil v priročnem magazinu. Najbrž si narodnozavedni trgovec ni nikoli predstavljal, da jo bo uporabil kot kovček in da bo le-ta skupaj z njim romal v nemška delovna taborišča po Avstriji.

28. julija 1944 je namreč zgodaj zjutraj prišel tovorni avto v katerem je bil tudi domobranski poveljnik vojašnice v Tolminu, ki ga je »povabil« na zaslišanje. V svojem dnevniku je Miljutin takrat zapisal: »Takoj sem vedel, koliko je ura«.

Kovček Garlatti

Vrnimo se za trenutek za 28 let nazaj v čas njegove mladosti in prve svetovne vojne: zanimivo je to, da so ga na isti dan, 28. julija 1916, kot avstrijskega vojaka zajeli Rusi in odpeljali v Sibirijo, kjer je ostal pet let. Kot mlad fant se je boril v enotah 27. pehotnega polka, oziroma 2. gorskega strelskega polka. Ognjeni krst je doživel v jarkih pri Doberdobu. Kot tolmač brigadnega poveljnika je odšel na rusko vojskovališče in julija 1916 prišel v rusko vojno ujetništvo v mesto Tomsk, kjer je bival vse do leta 1920. Pot domov je začel 17. septembra v Tomsku in 19. oktobra prispel v Vladivostok. V nadaljevanju poti je bil v Mandžuriji in na Kitajskem. V Šanghaj je prispel 31. oktobra. Tu se je s sojetniki vkrcal na Lloydovo barkačo Afrika, obiskal še vrsto azijskih pristanišč, potoval skozi Sueški kanal in sredi decembra 1920 prišel v Trst. Domači v Kanalu niso imeli o njem že več kot leto dni nobene vesti. Miljutinova sestra je decembra 1920 v Goriški straži prebrala vest o vrnitvi ujetnikov iz Rusije v Trst in med imeni zasledila tudi bratovo. V ujetništvu je bil 4 leta, 4 mesece in štiri dneve. Materialni spomin na njegovo ujetniško avanturo je Miljutin ohranil v albumu fotografij, ki ga danes hrani Pokrajinski arhiv v Novi Gorici. 

Miljutin je po vrnitvi v rodni Kanal vodil domačo trgovino, bil pa je tudi bančni uradnik. Že v času stare Avstrije je pospeševal narodno zavest, mnogo je delal pri prosvetnemu društvu in se udejstvoval pri Sokolih. Kot aktiven član kanalske čitalnice je junija 1921, skupaj z drugimi poživil njeno delovanje vse dokler je niso fašisti avgusta leta 1927 ukinili. Med drugo svetovno vojno je sodeloval z Osvobodilno fronto. Ko je leta 1944 sprejel funkcijo župana v Kanalu, je dobival tudi anonimna pisma nasprotovanja, ki so ga postavila v težek osebni položaj, kot še marsikaterega javnega delavca ali učitelja na Primorskem. 

28. julija 1944 je bil aretiran:

»Zjutraj ob devetih je prišel tovorni avto in poveljnik iz Tolmina me je povabil naj grem na zaslišanje v Tolmin, rekoč naj vzamem s seboj za jesti. Vedel sem tedaj, koliko je res ura. Še isti čas sem vedel, kam gremo. Dopoldan smo prišli v Tolmin, nakar so me ob enih popoldan odpeljali v zapor.«

Iz zapora v Tolminu so ga premestili v zapor v Gorici, kjer je čakal na transport v taborišče:

»Vsaki dan smo čakali, kdaj bodo formirali transport za Nemčijo, navadno so se sestavljali v torek, zato smo bili v nedeljo in ponedeljek nestrpni … Omenim naj še, da so bile celice veliko bolj prostorne kot v Trstu, kjer sem 1943 presedel 22 dni. Živalstvo je bilo bolj razvito, medtem ko v Gorici, razen bolh, katere so bile v izobilju, naša celica sploh ni poznala stenic«.

Kovček Garlatti

31. julija zjutraj je Miljutin s skupino moških in žensk v dveh avtobusih zapustil zapor v Gorici vse do goriškega kolodvora, kjer jih je že čakal tovorni vlak za v delovna taborišča. Tam so jih čakali svojci, da bi se poslovili od njih. Miljutin je imel v rokah improvizirani reklamni kovček, ki ga je vzel pred dnevi, ko so ga aretirali iz svojega magazina, najbližje kar je imel pri roki. Kovček ga je zvesto spremljal na trnovi taboriščni poti in se tudi vrnil z njim domov. Vmesne postaje, kjer se je transport ustavljal, je zvesto zapisoval nanj. Kovček ga je spremljal tudi na delu pri gradnji gorske ceste na prelaz Katschberg, kjer je bilo meseca avgusta v največji poletni vročini samo 8°C: 

»V ponedeljek sem nastopil kot tolmač štiridesetih Furlanov ter sem pričel z delom na cesti od vrha Katschberg 1641 navzdol. Slabo začel. Sneg in burja, celi dan snežilo in brilo. Slabo oblečeni in mladi Furlani so plakali in klicali 'mamma mia' – delovodja je rohnel, straža je vpila, bila je zelo žalostna slika, mraza, lakote, prvič v svetu, vpitje in celo v zrak trije streli.«

Kot tajnik ali predsednik prosvetnega društva in duša čitalniškega življenja med obema vojnama je že septembra 1945, po vrnitvi iz delovnih taborišč, dal pobudo za obnovitev čitalnice in potem še dolga leta v njej delal. Za to delo mu je okrajni Svet svobod in prosvetnih društev 1959 tudi izročil priznanje.

Miljutinova hčerka Vanda Garlatti Krampl iz Ankarana je bila dolga leta prijateljica Goriškega muzeja in je vse do njene smrti leta 2018 redno prihajala v muzej. V naših zbirkah na etnološkem in zgodovinskem oddelku hranimo mnogo predmetov, ki pripovedujejo individualno zgodbo ene družine ter hkrati kolektivno izkušnjo Primorske v dvajsetem stoletju. Leta 2015 mi je po predaji kovčka v pismu zapisala: 

»Kovček je bil za nas svetinja, narisal ga je celo, ko je bil v goriških zaporih. Risbe in pisma iz zapora v Gorici so v Pokrajinskem arhivu Nova Gorica. Preživel je 72 let, skrbno čuvan in upam, da bo našel svojo pravo mesto v Goriškem muzeju.«

In res, drugo leto bomo v Goriškem muzeju improvizirani kovček reklamne embalaže Stocka postavili na ogled na stalno zgodovinsko razstavo, ki bo pripovedovala kratko dvajseto stoletje, kot so ga doživljale naše none in nonoti. Niso predmeti tisti, ki imajo sami v sebi vrednost ali pomen. Posamezniki v predmetih prepoznavamo nove pomene, z našimi življenji in življenjskimi izkušnjami. To je vse, kar šteje: ne njihova cena ali materialna vrednost, ampak bogastvo individualnih izkušenj in mnogobarvnost življenja, ki tiči za njihovimi lastniki.

Marko Klavora