Roberto Faganel – STEZA, HAVAJI, OAHU, 1993, olje, platno, 180 x 250 cm
Slikar Roberto Faganel je o svojem opusu povedal: »Zelo rad sem slikal domačo in širšo slovensko krajino, naš Kras je čudovit kos sveta, vendar sem želel videti več. Odkar sem bil star devetnajst let, sem si želel potovati po svetu, želel sem videti Afriko in Južno Ameriko. Začel sem z Afriko in zaključil z Južno Ameriko. Moje zadnje daljše potovanje je bilo na konec sveta, med ledenike. Bilo je že naporno, ampak doživel sem to, kar sem si želel – belino. Tam ni barv, vse je sivo, oblaki so nizki, lahko bi se jih dotaknil, in morje je črno. Perito Moreno je eden mojih zadnjih ciklov. Vendar nisem še nehal slikati«. Robertov sin David, slikar in arhitekt, je k temu dodal: »Isti motiv lahko večkrat slikaš in je vsakič drugačen, tudi domači vrt, vendar ni dovolj. Mislim, da je to zdrava človeška radovednost, zanima te skrivnost neznanega. Z očetom sva takšna najbrž tudi zato, ker sva produkt tega našega okolja, ki je tako raznoliko in prepleteno z različnimi narodnostmi in kulturami. Živeli smo v Trstu in Gorici, oče je iz Vrtojbe, jaz sem študiral v Ljubljani …«
V petih desetletjih je Roberto Faganel obiskal skoraj vse celine našega planeta, potoval je po Evropi (Italija, Francija, Španija, Kanarski otoki), Afriki (Kenija, Uganda, Tanzanija, Tunizija), ameriških državah (Kanada, ZDA, Argentina), Aziji (Indija). Na študijskih potovanjih, ki so trajala od nekaj dni do nekaj mesecev, je z risbami, skicami in akvareli zapolnil nešteto skicirk, na podlagi katerih so nato v ateljeju nastali obsežni ciklusi slik.
Potovanja, sploh v oddaljene dežele, je običajno skrbno načrtoval in se nanje pripravljal, teden dni, ki ga je preživel na Oahuju, osrednjem otoku havajskega otočja, pa se je zgodil pravzaprav po naključju. S prijateljem slikarjem Janezom Kovačičem sta leta 1989 v Torontu imela dve zelo uspešni prodajni razstavi, ki sta ju pripravili slovenska in furlanska skupnost za pomoč pri gradnji cerkve na ljubljanskih Žalah. Oba umetnika sta dobila tudi honorar, s katerim sta si nameravala plačati potovanje na Aljasko, ki pa se je izkazalo za predrago. V turistični agenciji je kot nalašč visel plakat, ki je vabil na počitnice na Havaje. Enkratna priložnost, ki je ni bilo mogoče izpustiti! Slikarja sta se tako znašla na sanjskem eksotičnem otoku, ki je Roberta s svojo bujno in pisano naravo popolnoma prevzel. S taksijem se je vozil naokrog in skiciral, predvsem pokrajino, čeprav je otok tudi močno pozidan, s številnimi stolpnicami. Kot slikar kolorist je tam našel svoj raj.
Ob povratku pa ni začel takoj slikati. Minilo je nekaj časa, nato se je v nekem trenutku odpravil v atelje in se v celoti predal havajskim motivom. Takrat je tudi spremenil barvno lestvico, ugotovil je, da nima niti pravih barv in je moral naročiti nove. Vijolične prej sploh ni uporabljal. »Havaji so poseben ciklus, zelo so me prevzeli, slikal sem jih cele noči. Ob 2. ali 3. uri zjutraj me je včasih prišla iskat žena in sem ji rekel, naj me pusti, ker moram končati. Slika mi ostane v glavi, zaprem oči in sem tam, samo prepustim se, brez razmišljanja,« je še pripovedoval.
Sliko obsežnega formata 180 x 250 cm z naslovom Steza, Havaji, Oahu iz leta 1993 je skupaj s še številnimi drugimi leta 2012 podaril Goriškemu muzeju in je v teh mesecih na ogled na Gradu Kromberk.
Katarina Brešan