TULEC GRANATE S SOŠKE FRONTE
Človek je od nekdaj ponovno uporabljal oziroma recikliral predmete, ki so bodisi izgubili svojo prvotno namembnost bodisi se je v danem trenutku osebi, ki je predmet preoblikovala, zdela nova namenskost primernejša ali pomembnejša od prvotne.
V času med in po prvi svetovni vojni je bila količina eksplodiranega in neeksplodiranega ter odvrženega orožja na območju soške fronte ogromna. Že med samo vojno je v času brez spopadov veliko predmetov nastajalo izpod rok samih vojakov, medtem ko je civilno prebivalstvo ustvarjalo predmete večinoma po koncu prve svetovne vojne. Namen recikliranja ni bil samo dati novo funkcionalnost uporabljenemu predmetu ali materialu, temveč tudi vtisniti neki spomin v predmet in iz njega narediti unikatno obeležje točno določenega zgodovinskega dogodka, kot je v primeru našega predmeta, preboj pri Kobaridu. Med uporabljenimi materiali je bila največkrat to medenina ali katera druga kovina, ki so jo z različnimi tehnikami samo okrasili, ji deloma spremenili obliko ali popolnoma predrugačili. Ta uporabna umetnost je v svetu znana pod imenom trench art. Običajno jo delijo glede na to, kdo je predmet obdelal: vojaki, zaporniki in interniranci ali civilisti. V četrto skupino sodijo predmeti, ki so nastali za komercialne namene. Pri zadnjenavedeni skupini je lahko uporabljeni material tudi padlo vojaško letalo ali potopljena ladja.
Zakaj smo za predmet meseca izbrali to vazo? Gre za italijanski vojaški predmet, ki je bil med 1. svetovno vojno množično uporabljen na soški fronti s strani italijanske vojske. Gre namreč za italijansko granato, ki na spodnji strani še vedno nosi savojski grb in je bila izdelana v severni Italiji. Granata premera 75 mm, ki so jo uporabljali v italijanski vojski, je tik po vojni postala umetnina oziroma izdelek ljudske obrti. Vgravirana ime in priimek na spodnji strani, Luigi Catanzani, bi ob pomanjkanju podatkov lahko kvečjemu pomenila dvoje: bodisi kdo je vazo izdelal bodisi spomin na koga ta vaza ohranja. Predmet nosi tudi datum, in sicer 9. avgust 1919, torej čas, ko na območju soške fronte bojev ni bilo več. Tudi sam datum bi lahko interpretirali na različne načine. Lahko je to datum nastanka oziroma dokončanja te vaze, lahko pa tudi, da je povezan z Luigijem Catanzanijem, če to ni avtor vaze. Mogoče bi to bila tretja obletnica osvojitve Gorice s strani italijanske vojske, morda pa dan, ko je bil tulec granate pobran na terenu. Skratka, še tako preprost predmet se pri interpretaciji prav hitro izkaže za zelo kompleksnega.
Ne samo da se z napisi avtor ni želel odreči spominu na kruto zgodovino teh krajev, temveč je z bršljanom "granati" dal tudi novo življenje. Mimogrede, tudi iz pogorišča lahko nekaj sčasoma zraste. Poleg tega so takšne vaze velikokrat bile postavljene v cerkve na območju soške fronte. To pomeni prehod od objekta za ubijanje sočloveka do predmeta, ki nas tudi s cvetjem, ki ga nosi, lahko opominja na grozote vojne in hkrati vernike prepušča molitvi.
David Kožuh