Kako je Mica prinesla veselje v hišo in celo vas
Igrače so bile po drugi svetovni vojni prava dragocenost, kupljene pa so predstavljale statusni simbol, saj so bile zelo redke, zlasti na podeželju. Otroci so se igrali predvsem z doma izdelanimi igračami, družabno igro, ki jo je Goriškemu muzeju podarila Tanja Badalič iz Oseka, pa je pred več kot 70 leti z drugega konca Slovenije prinesel njen ded in so ji nadeli ime Mica, čeprav na njej piše Marica.
Alojz Badalič (1918–1997), doma iz Oseka, je delal za podjetje Slovenija sadje, zato je bil veliko zdoma. Nekoč ga je služba vodila na Štajersko, od koder se je domov vrnil z novo igračo za svoje sinove. Po pripovedovanju Tanjinega strica Edvarda naj bi se to zgodilo v sredini ali drugi polovici petdesetih let, ko je Alojz prenočeval v neki vasici v okolici Bohove, kjer naj bi igro tudi kupil.
Mica je postala prava vaška zanimivost, saj so nanjo igrali otroci iz cele vasi. Kasneje, v 80. in v začetku 90. let, ko je bil Tanjin oče že pokojni, sta nanjo navdušeno igrala tudi Tanja in njen tri leta starejši brat Matej, pri čemer se jima je večkrat pridružil stari oče Alojz. Posebej je bila navdušena nad ilustracijami živali – lisice in ribe, ki se nahajata na igralni plošči. »V največje veselje mi je bilo, ko je kovinska kroglica zadela zvonček v sredini igre, čeprav mi to ni prineslo največ točk,« se spominja Tanja Badalič.
Če imate srečo, se kroglice, ki jih poženemo iz stranske reže, ustavijo v vdolbinah in prinesejo igralcu določeno število točk. Ta družabna igra je vedrila čas različnim generacijam in so jo v večini krajev imenovali marjanca. Izdelana je bila v več verzijah in velikostih, ponekod so se z njo zabavali tudi v gostilnah. Igra jo lahko poljubno število igralcev.
Mica, ko smo jo pred slabim letom prejeli v Goriški muzej … in po restavriranju
Vsaka igrača nosi svojo zgodbo, ki jo dela edinstveno, zato nekatere hranimo iz roda v rod in postanejo del družine. Hvaležni smo, da je Mica našla novi dom v našem muzeju, kjer jo je v roke vzel konservator-restavrator za les Davorin Pogačnik, do prihodnje pomladi pa bo privabljala poglede obiskovalcev Velenjskega gradu, kjer smo jo dodali medmuzejski razstavi Igre moje mladosti, ki jo od konca septembra gosti Muzej Velenje, zasnovali pa smo jo v Solkanu leta 2016. Družbo ji v razstavni lini delajo še nekatere igrače iz lesa, ki je bil nekoč zelo pogosto uporabljen material, po daljšem obdobju pa postajajo lesene igrače znova priljubljene, čeprav so jih izpodrinile plastične, elektronske in tehnološko dovršene. Prepričan sem, da bi marsikdo tudi danes z navdušenjem preizkusil marjanco, saj je ta nenazadnje nekakšna predhodnica sodobnih fliperjev.
David Kožuh, kustos pedagog
Mica na razstavi Igre moje mladosti v Velenjskem gradu