Oven ali ognjiščna koza z Mosta na Soči
Most na Soči je eno najpomembnejših slovenskih najdišč z najdbami iz različnih obdobij. Posebej je znano po dobro ohranjenih ostalinah naselja iz starejše železne dobe in obsežni sočasni nekropoli z več kot 6000 raziskanimi grobovi. To je eno od najdišč, na katerem je Goriški muzej najdlje opravljal arheološka izkopavanja in s katerega v muzeju hranimo eno najobsežnejših zbirk. Tokrat predstavljamo še en izjemen predmet, ki ga v takšni obliki poznamo le z Mosta na Soči – keramično figurico ovna, ki je služila kot t. i. ognjiščna koza.
Ognjiščne koze so predmeti, ki so se uporabljali kot pripomočki na ognjiščih. Kot kažejo dosedanje arheološke raziskave na naseljih severozahodne Slovenije, niso med pogostimi najdbami, jih pa poznamo iz drugih slovenskih oz. evropskih naselij, kjer so bile v rabi v pozni bronasti in železni dobi. Izdelane so bile predvsem iz keramike pa tudi kovine ali kamna. Poznamo jih v nekaj oblikah in velikostih. Najpreprostejše so izdelane v obliki kvadrov in so lahko različno okrašene. Navadno imajo en poudarjen in dvignjen zaključek ali dva nasproti si postavljena zaključka, ki sta lahko izdelana v obliki živalskih glav. Pogosto so bile na ognjišču v paru.
Čemu so služili tovrstni predmeti, še ni zadostno pojasnjeno; predpostavlja se, da za zamejitev ognjišča, kot podporniki pri kurjenju s poleni, za držanje ražnjev ali posodja ipd. Glede na prisotnost ob ognjišču, ki je bilo središče doma, ter obliko in okrašenost predmeta so le-ti verjetno imeli določen simbolni pomen ali ritualno vlogo.
Keramična figurica ovna – ognjiščna koza iz 6. stol. pr. n. št. (foto: Katarina Brešan)
Primerek z Mosta na Soči je med manjšimi ognjiščnimi kozami, ki jih poznamo, v dolžino meri približno 15 cm. Zanimivo je, da nima le zaključka v obliki ovnove glavice, kot to poznamo pri najdbah z drugih slovenskih najdišč, ampak da celoten predmet poustvarja ovna. Izdelan je bil prostoročno, glava živali je shematizirana, poudarjeni so rogovi, izbočen del hrbta je bil oblikovan z odtisi prsta.
Za skupnosti železne dobe je bila drobnica ena najpomembnejših živalskih vrst, ki so jih redili. Ovčereja ni bila pomembna le zaradi oskrbe z mesom in mlekom, ampak tudi zaradi volne. S tkanjem so se ukvarjale ženske, tkalski izdelki so bili za domačo rabo in za trg, finejši in visokokakovostni izdelki pa tudi kot diplomatska darila.
Oven je v ikonografiji srednjeevropske železne dobe pogosto upodobljena žival. Prisoten je na predmetih t. i. situlske umetnosti, tj. na bronastih vedricah za pripravo pijače, ki jih imenujemo situle. V obliki ovnovih glavic so bili izdelani nekateri predmeti z okrasno vrednostjo, npr. steklene kroglice za ogrlice in zaključki sponk za oblačila (fibule).
Z ovnom je povezana raznolika simbolika. Povezujemo ga z moško plodnostjo in rodnostjo čred, simboliziral naj bi moč, junaštvo, energičnost, ogenj. Imel je ritualno vlogo žrtvene živali, kot prepoznavamo predvsem na podlagi upodobitev na situlah. Jasne so tudi povezave s pridelavo volne in izdelavo tekstila, in s tem z žensko sfero. V obliki ognjiščnega predmeta je bil povezan z ognjeno simboliko, lahko je simboliziral družinsko plodnost ali predstavljal varuha ognjišča oz. doma ter bil povezan s kultom prednikov.
Ovenček z Mosta na Soči je bil odkrit v ruševini stavbe, ki jo nekateri raziskovalci razlagajo kot bivališče, drugi kot delavnico lončarja, saj je bila v stavbi odkrita velika količina keramičnih izdelkov. Ob primerku, ki ga predstavljamo, je bil v isti stavbi odkrit še en odlomek, ki kaže, da sta bila tudi na Mostu na Soči figurici ovna oz. ognjiščni kozi v paru. Predmet je sedaj predstavljen na razstavi Čivki iz preteklosti. Slovenska arheologija skozi zvoke, simbole in prve zapisane besede, ki bo do 17. marca na ogled v Arheološkem muzeju v Frankfurtu.
Teja Gerbec
Naslovna foto: Tomaž Lauko, Narodni muzej Slovenije