Kovček Jožefa Brankoviča
Med obema svetovnima vojnama so bili primorski fantje vpoklicani v italijansko vojsko. Ko je leta 1940 Italija stopila v vojno, so pričeli slovenske vojake vključevati v posebne delovne brigade (battaglioni speciali). Med njimi je bil Jožef Brankovič iz Šempasa, ki je bil v posebno brigado vključen leta 1943 na Sardiniji. Od tam so ga kasneje zavezniki premestili v Francijo. Po koncu vojne in vrnitvi domov je Jožef s seboj prinesel kovček z zanimivo vsebino ter številne spomine. Kovček je muzeju daroval njegov sorodnik Oskar Mihelj, ki je tudi zapisal njegov življenjepis, po katerem je nastalo besedilo za predmet meseca.
Jožef Brankovič se je rodil 24. decembra 1901 v Šempasu, kjer je preživel otroštvo. Tik pred prvo svetovno vojno je izgubil očeta. Z mamo in drugimi sorojenci se je med vojno odpravil v begunstvo na Dolenjsko v Šentrupert, kjer so jih domačini šele sčasoma sprejeli medse. Leta 1918 se je družina vrnila v Šempas in se ponovno ustalila. Štirje sinovi od skupno šestih otrok so se izučili za razne poklice in bili aktivni kot glasbeniki Šempaške godbe na pihala. Štiri leta kasneje je bil Jožef vpoklican v italijansko vojsko na služenje vojaškega roka. V času fašizma je oblast njegovo zelo zavedno družino tudi preganjala.
Februarja 1943 je bil Jožef mobiliziran v posebne brigade. Najprej je bil nastanjen v kraju Potenza v južni Italiji, kasneje pa je bil premeščen na Sardinijo, v Sassari, kjer je kot priučen zidar opravljal gradbena dela na letališču in drugod. Živeli so v slabih pogojih, spali so v šotorih, ki jih niso zaščitili pred hudimi bombardiranji zaveznikov, velikokrat so bili lačni in polni uši.
»Poleti 1943 so jih zavezniki, ki so zavzeli bataljon, preoblekli v ameriške uniforme ter prepeljali na Korziko, nato pa v južno Francijo v Marseille, v Miramas ter na koncu še v pristanišče Port-de-Bouc, kjer je bil dodeljen 224. slovanski četi, v kateri so bili poleg Slovencev tudi Hrvatje iz Istre oz. iz vseh krajev, ki jih je po 1. svetovni vojni okupirala Italija. Najverjetneje je podarjeni kovček iz tistega obdobja. Tam so na ladjah natovarjali orožje in gorivo, ki so ga zavezniki prevažali na Daljni vzhod, kjer je po koncu vojne v Evropi še vedno divjala vojna z Japonsko. Zavezniki so z njimi lepo ravnali, imeli so enake ugodnosti kot ameriški vojaki. Že takrat so jim zavezniški oficirji povedali, da jih bodo demobilizirali dva meseca po koncu vojne z Japonsko. To se je tudi zares zgodilo: Jožef je prišel domov 24. oktobra 1945.«
Jožef se ni nikoli poročil. Umrl je leta 1991 in je pokopan na šempaškem pokopališču. Kovček so hranili njegovi sorodniki, ki so zadnjih 14 let njegovega življenja živeli z njim, maja letos pa so se odločili, da ga podarijo Goriškemu muzeju. Kovček je bil ob prevzemu zaprašen, zvit, manjkali so posameznimi deli, kot je npr. ročaj. Barvna poslikava z napisom »BRANKOVIČ JOŽE A.S.N. 1073 224.TH.SLAV.CO« je bila umazana. Kovinski deli so bili oksidirani, prav tako je bilo zarjavelo okovje. Napaden je bil z lesnimi škodljivci in plesnijo. Površina predmeta je bila razpokana, medtem ko so lepljeni spoji odstopali.
Kovček je bil v muzejskih delavnicah restavriran in konserviran. V ta namen je bil razstavljen, očiščen, dezinficiran in utrjen. Njegovi spoji so bili zalepljeni. Obtolčeni deli so bili zakitani, odlomljeni pa ponovno zalepljeni. Po retuširanju barvnih poškodb je sledilo čiščenje kovinskega okovja. Manjkajoč usnjen pas ročaja je bil nadomeščen z novim. Predmet je bil na koncu sestavljen in fotografiran, zanj smo v muzeju izdelali dokumentacijski karton ter ga inventarizirali pod številko ZG 5957.
Vsebine kovčka svojci niso spreminjali. Poleg napisa na kovčku, ki razkriva vojaško enoto, v kateri je deloval ter vojaško (službeno) številko, so v njegovi notranjosti ohranjeni še ostanki jugoslovanske zastave ter slika dekleta iz revije. Na notranji strani pokrova se skriva podpis Jožeta Brankoviča v italijanski obliki ter letnica 20-9-1943, ki sovpada z letnico osvoboditve Sardinije s strani angloameriških sil.
Oskar Mihelj
Davorin Pogačnik
Ines Beguš
Fotografije: Katarina Brešan