Namizna ura dr. Josipa Vilfana
Med obema svetovnima vojnama, ko so bile Primorska z Notranjsko in Istra v okviru Julijske krajine del italijanske države, je bilo vprašanje pravic slovenske oziroma jugoslovanske narodne manjšine še posebej izrazito. Tržaški pravnik in politik dr. Josip Vilfan je odločno zagovarjal enakost slovenske manjšine pred italijanskimi zakoni in ohranjanje njene kulture in jezika. Dejaven je bil kot predsednik tržaškega političnega društva Edinost in poslanec v italijanskem parlamentu. Vidno vlogo in vpliv pa je imel tudi kot predsednik Kongresa evropskih narodnosti, ki je deloval med letoma 1925–1938.
Pobudo za nastanek Kongresa je podal baltski Nemec Ewald Ammende, novinar in manjšinski politik, ki je leta 1925 sklical sestanek predstavnikov evropskih manjšin v Benetkah. Njegova ideja je bila sestaviti program, ki bi zavezoval evropske države, predvsem članice Društva narodov, k ureditvi odnosov do manjšin. Po prvi svetovni vojni namreč države, ki so štele za zmagovalke, niso imele nobene obveznosti do narodnostnih manjšin na njihovih teritorijih.
Srečanju v Benetkah je oktobra 1925 v Ženevi sledilo prvo zasedanje Kongresa, za predsednika pa je bil izbran Josip Vilfan, ki je na tej poziciji ostal do konca delovanja organizacije leta 1938. Ammende in Vilfan sta pred kongresom skušala opredeliti vrsto vprašanj, ki so zadevale vse evropske manjšine, kot sta kulturna in politična avtonomija. Zasedanja se je udeležilo kar 30 predstavnikov evropskih manjšin, veliko drugih je pokazalo zanimanje za pridružitev. Na zasedanju so določili vrsto resolucij o delovanju in sestavi Kongresa ter jezika sporazumevanja, ki sta bila francoščina in nemščina. V nadaljnjih letih so se predstavniki manjšin srečevali enkrat letno, večino krat v Ženevi. Kongres je v izogib notranjim in zunanjim sporom obravnaval vprašanja in sprejemal široko zasnovana stališča. S tem namenom se je tudi omejil od vprašanj o obstoječih mejah.
V tridesetih letih so se člani kongresa znašli pred izzivom, ki ga je prinesla nova nacistična politika v Nemčiji. Spori so nastajali tudi med predstavniki nemških manjšin in predstavniki nemških Judov. Kongresu, ki je težil k pravnim in demokratičnim načelom, se je z vzponom nacizma manjšal vpliv. Zadnje zasedanje je bilo v Stockholmu avgusta 1938.
V obeležitev desetletnega obdobja predsednikovanja Kongresu evropskih narodnosti, so člani Kongresa Vilfanu podarili namizno uro z njihovimi podpisi. Ura je mehanska, z belo številčnico ter črnimi številkami in kazalci. Njeno ohišje je srebrne barve. Na levi in desni strani številčnice nosi letnici 1925 in 1935, kar označuje prvo leto delovanja Kongresa ter deseto obletnico. Podpisi članov so vgravirani na sprednji in zgornji strani njenega podstavka. Med njimi najdemo nekatere ključne osebnosti, kot so Vilfanov tesni sodelavec, zadolžen za področje informiranja in propagande ter predsednik goriškega društva Edinost in sodelavec v parlamentu Engelbert Besednjak, Ferdinand von Üxkull-Güldenband, sodelavec Engelberta Besednjaka na področju informiranja, ki je bil po Ammendejevi smrti imenovan za generalnega sekretarja kongresa, Paul Schiemman, predstavnik latvijske nemške manjšine in podpredsednik kongresa, Géza Szüllő, predstavnik madžarske manjšine v kongresu idr. Med njimi ni mogoče prepoznati podpisa Ammendeja, ki je preminil leto kasneje. Uro je muzeju skupaj s še drugimi predmeti podaril Vilfanov sin Joža.
Kot je zapisal Egon Pelikan, je bilo delovanje Vilfana in tudi Besednjaka v okviru Kongresa »enkraten primer pionirstva na področju manjšinskega prava v evropski zgodovini nasploh«. Po njegovem mnenju Vilfanovo razmišljanje kaže na intelektualno širino in enkratno vizionarstvo politika. Njegove ideje so po drugi svetovni vojni postale ponovno aktualne in še vedno ostajajo v današnjem času.
Ines Beguš
Foto: Katarina Brešan