Ptičja kletka - ščajba, kajba, kobača, klonja
Ptičji lov je bila v preteklosti ena od razširjenih dejavnosti na podeželju. Ločili so med lovom na ptice, ki so končale na krožnikih tako kmetov kot premožnih sladokuscev, ter lovom na ptice pevke, ki so jih nato redili v kletkah, da so s svojim petjem poživljale domove bogatih plemičev, meščanov in drugih ljubiteljev ptic.
Ptičji lov je bil do prve svetovne vojne na našem območju pod vplivom množičnega povpraševanja naših zahodnih sosedov močno razširjen. Z njim se je običajno v večjem obsegu ukvarjal revni sloj prebivalstva, za lastne potrebe pa so lovili ptiče pri skoraj vsaki hiši. Lov je sicer trajal vse leto, toda najobilnejši je bil jeseni in pozimi, ko so se v jatah pojavile razne selivke.
»Ne preganjajte koristnih tičev!« se je glasil poziv v časopisnem članku Gospodarskega lista iz leta 1870. Temu so sledili številni drugi, ki so skušali podeželsko prebivalstvo prepričati, da pomeni pretirano lovljenje ptic in pobiranje njihovih jajc za kmeta nepopravljivo škodo. Prispevki so v nadaljevanju poudarjali koristnost ptičev kot uničevalcev raznega mrčesa in drugih za kmetijstvo škodljivih žuželk ter gosenic, a je bilo vse zaman. Istega leta, torej 1870, je bil na pobudo Goriške kmetijske družbe izdan »Zakonik in ukaznik za Avstrjansko-Ilirsko Primorje, ki obstoji iz poknežene grofije goriške in gradiške, mejne grofije isterške in neposrednega državnega mesta Trsta z njegovim obmestjem vred«, ki je ptičji lov omejil in ptice zaščitil, vendar ljudje v praksi tega niso spoštovali.
Med drugim je bila skrb za preprečevanje lova na ptice naložena okrajni gosposki, županom in celo učiteljem v šolah. Vsi, ki so se hoteli še naprej ukvarjati s ptičjim lovom, in sicer v zakonsko dovoljenem času, so morali plačati pristojbino. Ptičji lov pa je bil zaradi svoje donosnosti vsesplošno razširjen in niti zakoni niti poučni članki v takratnem časopisju niso dosegli namena. Iz že omenjenega članka v Gospodarskem listu izhaja tudi morda nekoliko pretirana ocena, da v »južnih deželah« polovijo ptičarji od več sto tisoč do milijon ptičev letno. Po prvi svetovni vojni so italijanske oblasti začele strožje sankcionirati kršitelje, a so ptičji lov le nekoliko zmanjšale, ne pa tudi odpravile. Nekateri strastni ptičarji so svojo dejavnost skrivaj opravljali še po drugi svetovni vojni.
Kletke so na podeželju izdelovali doma, saj so imeli dovolj za to razpoložljivega materiala. Ločili so med dvema vrstama ptičjih kletk. Ene so služile za dom ptičem pevcem, druge pa zgolj za shranjevanje ulova in transport ptic k odkupovalcem. V Brdih je bilo znanih veliko izrazov za kletke, kot npr.: ščajplca, ščajba, kajba, kobača, klonja, ščebana in še marsikatero. Do druge svetovne vojne so bile kletke izdelane predvsem iz lesa in šibja. Običajno so jih sestavljale cele ali klane leskove veje prepletene z vrbovim šibjem - bako. Redke, predvsem tiste za ptice pevke, so bile narejene iz žice. Po drugi svetovni vojni so se razširile in prevladale žičnate kletke z lesenim ogrodjem, kot je kletka, ki jo hranimo v depoju Goriškega muzeja. Narejena je iz žice in tankih paličic, dno pa je sestavljeno iz večinoma že razpadlega okvirja iz deščic in žičnate mreže. Kletka je bila namenjena ptici pevki, ki je s svojim petjem razveseljevala lastnike, ptičarjem pa so ulovljene ptice služile tudi za privabljanje novih.
Prisotnost ptic in njihov lov je pomembno zaznamoval našo kulturno dediščino. Po pripovedovanju domačinov iz Kožbanskega kota so po okoliških vaseh tri dni pred pustom praznovali praznik ptičev, imenovan slougenca. Ta dan so pekli in kuhali le ptičje jedi, zlasti tradicionalno piškelco, to je neke vrste ptičji golaž s polento. Ptice in njihova »ženitev«, ki jo praznujemo na gregorjevo, je imela v preteklosti poseben, simbolen pomen, saj se motivi ptičic v paru najpogosteje pojavljajo na poročnih skrinjah.
Tanja Gomiršek
Foto: Katarina Brešan