Voltin – slovesno oblačilce novorojenčka pri krstu
V preteklosti je bil čas pred in po porodu zavit v kopico ritualov in navad, ki nam kažejo na posebno potrebo po zaščiti nosečnic oziroma mater, ki naj bi se varovale težjih del, stresa in lakote, saj hrana ni bila vedno dovolj izdatna.
»Starši morajo skrbeti za otrokovo zdravje tudi že pred rojstvom. Varujejo naj se vsega, kar bo lahko otroku telesno škodovalo. To so: prevelika žalost, nezmernost, pretežka dela, posebno pa ples zelo škodujejo otroku. Iz vsega tega izvirajo predčasni in nesrečni porodi pa tudi bolezni, na katerih otroci ves čas življenja trpijo,« je v začetku 20. stoletja pridigal kojščanski župnik Franc Marinič.
Krst otroka je bil kmalu po rojstvu, lahko že isti ali naslednji dan, saj so se zaradi velike umrljivosti bali, da bi otrok umrl nekrščen. Botre so zato hiteli iskali, takoj ko je bil otrok rojen. Pomembno je bilo, kdo je bil otrokov boter, saj naj bi otrok z botrom dobil nekoga, ki ga bo tudi v bodoče varoval in mu ne bi odrekel potrebne pomoči. H krstu ga v preteklosti niso odnesli starši, temveč babica ter običajno dva botra; moški in ženska. Starši torej pri krstu niso bili prisotni, zlasti matere so do posebnega obreda, imenovanega »upeljevanje«, veljale za nečiste. Po drugi svetovni vojni so nekatere ženske začele to navado opuščati in po drugem vatikanskem koncilu je z novim obrednikom ta blagoslov prestavljen v sam krstni obred, saj sta bila pri njem prisotna tudi oče in mati.
Kmalu po rojstvu so otroka umili, oblekli in odnesli h krstu, ki se je odvijal pri jutranji maši. Novorojenčki so bili zaviti v povoje in nato v voltin, posebno, iz debelejše mehke tkanine oblikovano vrečko, ki je imela zgornji del oblikovan tako, da je objemal tudi otrokovo glavico. Voltin verjetno izhaja iz pomanjševalnice (končnica -ino oziroma -in) italijanske oziroma furlanske besede »voltare«, ki pomeni oviti, torej majhen nežen ovitek, zavitek. Oblačilce je »zavilo« otroka, tako da je bil viden le obraz. Izraz se je očitno uporabljal na Goriškem, v Vipavski dolini in ponekod v Istri, saj je bil za druge dele slovenskega ozemlja v rabi izraz »pindekelček«, ki izhaja iz nemške besede »Binde« – povoj in »Decke« – odeja. Izraz torej tudi v tem primeru opredeljuje, da gre za povijalno odejico.
Voltini so torej bele in s čipkami, volančki ali vezeninami okrašene odejice, ki so se zložili v obliki vrečke. Vanje so ob krstu zavili oblečenega novorojenčka. Nekateri trakovi in okraski so imeli tudi barvne roza ali modre trakove. V tem primeru so bili izdelani za deklico ali za dečka. Naš voltin je narejen iz vzorčasto tkane bele flanele, mestoma podložen z bombažno tkanino. Okrasni trak je iz industrijsko izdelanega rišeljeja. Krasi pa ga tudi dvojna pentlja iz sintetičnega okrasnega traku - floka.
Zgolj najrevnejši si voltina niso mogli privoščiti in so otroka zavili kar v odejico ali lepši šal. Kdaj so voltine začeli izdelovati in uporabljati, ni znano. Starejši poročevalci leta 1953 so za čas pred prvo svetovno vojno kot krstno opravo otroka poleg obveznih povojev navajali blazino, ki jo je sestavljala bombažna ali platnena prevleka in volneno polnilo ter bela odejica. Morda je bil voltin takrat rezerviran zgolj za premožnejše sloje. Dejstvo je, da je bil splošno razširjen med obema vojnama in prva desetletja po drugi svetovni vojni. V tem času se je začelo opuščati povijanje v povoje, nekoliko kasneje pa tudi voltine.
Tanja Gomiršek
Foto Katarina Brešan