Domov Občasne razstave Retrospektivna fotografska razstava Gorana Antleja »Inkognito«

Retrospektivna fotografska razstava Gorana Antleja »Inkognito«

Lokalne gline in dediščina. Posočje–Kras

Wagnerjeva ograja na Solkanskem mostu

GO S50-60

Hoditi po robu, biti blizu roba oziroma Close to the Edge je besedna zveza, ki morda najbolje pojasni in predstavi Antlejevo delovanje. Prvič zato, ker gre za naslov petega studijskega albuma iz leta 1972 njegove priljubljene angleške progresivne rock skupine Yes. Drugič zato, ker je velikokrat fotografiral koncerte blizu roba dovoljenega, in tretjič, ker nastanejo najboljše, edinstvene fotografije vedno blizu roba odra, na robu med glasbeniki in poslušalci. S tem v mislih gre tudi razumeti naslov razstave in razstavnega kataloga Inkognito.

Prvo koncertno fotografijo je naredil prav na koncertu skupine Yes v Münchnu leta 1977. Ker ni imel akreditacije, ga redarji niso spustili pod oder, tako da je njegova prva fotografija narejena na skrivaj, od daleč, s tribune in brez objektiva. Skupino Yes je prvič slišal leta 1976, ko je bil v delovni brigadi v Trebuši. Prevzela ga je njihova drugačnost, virtuoznost in kompozicija pesmi, njihova glasba mu je sporočala več kot na primer glasba Queenov ali Rolling Stonesov. Navdušenje nad glasbeno krajino ga je vodilo skozi različne zvrsti, od punka in reggaeja do elektronike in metala.

Kadar ni imel akreditacije, je fotografiral na takrat cenejše diapozitivne filme, ki jih je bilo treba poslati na Nizozemsko, nato pa na razvite fotografije čakati dva tedna. Diapozitivni film je pomenil manjšo ostrino, so pa bile zato fotografije barvne, za razliko od bolj ostrih črno-belih fotografij, narejenih na negative. Zato je eden redkih fotografov, ki ima fotografije slovenske punk scene v barvah.

Goran Antlej je veliko fotografiral zase, fotografiral je glasbene skupine, ki so bile po njegovem okusu. Privlačili so ga karizmatični glasbeniki in glasbenice, ki so znali s svojo podobo, besedili in nastopom sporočiti nekaj več, ki so uspeli ustvariti magični trenutek med poslušalci in izvajalci. Ujeti jih je hotel v ključnih trenutkih, ko je prišlo na plan bistvo, esenca dogodka. Zato so njegove fotografije skoraj vedno bližnji posnetki, intimni trenutki glasbenikov. Svojevrstnost njegovih fotografij je tudi ta, da so narejene v času, ko akreditiranim fotografom ni bilo več dovoljeno fotografirati, ko so lahko samo še v miru poslušali koncert ali zapustili dvorano. Take fotografije zahtevajo priprave in potrpljenje. Treba je poznati in predvideti dinamiko premikanja glasbenikov po odru ter najti najprimernejše mesto v dvorani.

Toda ker imajo organizatorji koncertov svoje varnostnike, ki pregledujejo na vhodih v koncertno dvorano, menedžerji glasbenih skupin pa varnostnike, ki kontrolirajo med koncertom, je za fotografa, ki skuša na skrivaj fotografirati, še toliko bolj pomembno, da se na to pripravi. To pomeni, da je bil že na prejšnjih koncertih turneje in da točno ve, kaj si sploh lahko dovoli. Danes na večjih koncertih uradnih fotografov sploh ne spuščajo več pod oder, ampak jim dodelijo mesto stran od njega, pri mešalni mizi, od koder lahko z velikimi objektivi fotografirajo le prve pesmi. Najbolj zanimive in unikatne fotografije pa nastanejo izpod odra, največkrat na sredini koncerta ali ob koncu, iz nenavadnih zornih kotov, inkognito.

Narediti dobro fotografijo marsikdaj pomeni preslišati sam koncert, bistvo dogodka, ker si ves čas osredotočen na kompozicijo ter hkrati paziš na varnostnike in premike množice pred sabo. Tak način fotografiranja pa poleg tega pomeni, da šele kasneje izveš, kaj si zares ujel v objektiv. Glasba je zato včasih samo zvočna kulisa, ki med poslušalci in glasbeniki ustvari skupno vzdušje ter pripravi fotografu pogoje, da lahko ujame nepozabni trenutek. Bistvo ali dušo koncerta tako lahko zajame samo fotograf, na katerega glasbeniki niso pripravljeni in ki mu ne pozirajo – fotograf, ki je vedno blizu roba.

Fotografija: Katarina Brešan

Lokacija: Vila Bartolomei

Od: 18 maj 2024
Do: 18 maj 2025

Kurator:
Rok Bavčar

Oblikovanje:
Bojan Bitežnik