BUDILKA REDENTA
Podjetnik iz bogate milanske družine, ki se je izvorno ukvarjala s tekstilom, Senatore Borletti, je leta 1917 skupaj z bratom Aldom vdahnil življenje blagovni znamki budilk Veglia. Te so v obdobju med obema vojnama in še kasneje našle mesto v marsikaterem primorskem domu. Malo manj je znano, da si je ime te blagovne znamke zamislil Gabriele D'Annunzio, čigar občudovalec je bil ekspanzionistično in nacionalistično usmerjeni podjetnik, kasneje pa tudi eden glavnih sponzorjev pesnikove avanture na Reki. Borletti je po 4. 11. 1918, ko je italijanska vojska v skladu z določili londonskega memoranduma zasedla ozemlje Avstrijskega Primorja (Julijske krajine) in ostala »neodrešena« ozemlja, izdelal posebno serijo budilk, na katerih je namesto »Veglia« pisalo »Redenta«. Primerek te redke in posebne serije budilk hranimo tudi na etnološkem oddelku Goriškega muzeja.
Kljub vojaškemu uspehu oktobra 1917 Avstro-Ogrski ni uspelo izločiti Italije iz vojne. Predvsem zahteve narodnih gibanj o samoodločbi in kasneje samostojnosti, so pripeljala do tega, da je Avstro-Ogrska konec oktobra 1918 razpadla na več držav. Slovenci so iz monarhije odšli 29. oktobra 1918, ko so skupaj s Hrvati in Srbi, ki jih je združevala jugoslovanska ideja, razglasili ustanovitev Države Slovencev, Hrvatov in Srbov. 4. novembra je sledil podpis premirja med Avstro-Ogrsko in antanto, pet dni kasneje pa je bila prva svetovna vojna končana, ko je predajo podpisalo še Nemško cesarstvo.
V tem času je italijanska vojska izvedla ofenzivo na Piavi in uspela z njo zadati zadnji udarec avstro-ogrski armadi, ki je tako kot država tudi sama razpadla. 3. novembra 1918 je bilo v Villa Giusti pri Padovi sklenjeno premirje. Italijanska vojska je pričela z zasedanjem ozemlji, ki so bila določena v londonskem memorandumu iz leta 1915. Sem je sodilo tudi ozemlje Avstrijskega Primorja, kjer so zasedbene oblasti hitro ukinile narodne svete in prepovedale slovanske prireditve, slovanske zastave ter simbole, odprtje slovenskih šol in prehode čez demarkacijsko črto. Hkrati so internirale ali izgnale vodilne politične predstavnike Slovencev in Hrvatov ter uvedle vojaško sodišče za prekrške zoper italijanske vojaške interese. V začetku julija 1919 je vojaško upravo zamenjal civilni komisariat.
Kraljevini Italiji je prva svetovna vojna pravzaprav prvič v njeni kratki zgodovini obstoja dala priložnost, da (ideološko) poveže svoje zelo heterogene pokrajine in prek svetih (odrešenih) krajev kot so Soča (Isonzo), Krn (Monte Nero), Gorica (Gorizia) zaključi program Risorgimenta ter propagira nacionalni mit. Kot pri vsakem evropskem nacionalizmu 19. in 20. stoletja ima tudi ta nacionalni mit seveda predvsem ekonomsko podlago in računico, za katero so stali konkretni posamezniki s svojimi interesi.
Podjetnik Senatore Borletti je prevzel očetovo podjetje na začetku dvajsetega stoletja in se takoj izkazal kot preudaren skrbnik, ki je imel dober občutek kdaj in kako ponovno vlagati kapital. V nekaj letih se je uveljavil v Italiji in v tujini kot pomemben deležnik v industriji in trgovini s tekstilom. Borletti je bil tudi do tridesetih let 20. stoletja edini (do pojava znamke Breil&Morelatto), ki je v Italiji masovno proizvajal budilke za širšo uporabo, imel je pogodbo z državno železnico, izdeloval je merilne instrumente za avtomobilsko industrijo, med prvo svetovno vojno pa je pridobil pogodbo z italijansko vojsko za izdelovanje vžigalnikov za bombe. Predvsem slednje mu je prineslo ogromne dobičke.
Ves ta čas je bil tudi zagovornik in spodbujevalec intervencionistične in ekspanzionistične politike Italije. Svoje podjetniške načrte je kulturaliziral tudi tako, da je leta 1917 angažiral pesnika Gabriela D’Annunzija, da je dal ime dvema njegovima podjetniškima podvigoma: budilkam Veglia in veleblagovnici La Rinascente na trgu Duomo v srčiki Milana. Veglia pomeni dobesedno bdenje, vendar hkrati napeljuje tudi na budilko (v italijanščini sveglia), medtem ko rinascente pomeni preporod. Množična produkcija budilk in nova (na vse sloje razširjena) ideja mode je simbolizirala novo rojstvo italijanske »zamišljene« skupnosti od poraza pri Kobaridu do zmage na Piavi leta 1918 z D’Annuzijevem sloganom: »Italia nova impressa in ogni foggia« (Nova Italija, vtisnjena v vsak izraz). Koncept ponovnega rojstva in vstajenja je bil idealen označevalec ustvarjanja enotnosti italijanske nacionalne skupnosti po prvi svetovni vojni. Borletti je finančno izdatno podpiral tudi D’Annunzijevo zasedbo Reke, septembra 1920 pa je celo zbral 12 milijonov lir za odkupnino ladje Cogne, ki so jo s tovorom vred zasegli D’Annunzijevi legionarji.
Razmejitev med kraljevinama SHS in Italijo je od februarja 1919 do januarja 1920 reševala pariška mirovna konferenca. Mirovni konferenci v Parizu je razmejitev med Kraljevino Italijo in Kraljevino SHS marca 1919 predlagal predsednik ZDA Woodrow Wilson, vendar sta predlog odklonila tako italijanska kot jugoslovanska delegacija. Ker soglasja niso dosegli, sta od marca pogajanja nadaljevali državi sami. Pogodba o razmejitvi med Kraljevino Italijo in Kraljevino SHS je bila podpisana 12. 11. 1920 v mestecu Rapallo in je prisodila Italiji dežele bivše Avstroogrske: Goriško-Gradiško, Kanalski dolino, Trst, Istro s Cresom, Lošinjem ter otoki, del notranjske vključno s Postojno, Ilirsko Bistrico in Snežnikom, na srednjem Jadranu pa Zadar, Lastovo in Palagružo.
Na Primorskem se je končala nad pet stoletij in pol trajajoča vladavina Habsburžanov, ki je močno zaznamovala prebivalce Avstrijskega Primorja vseh narodnosti. V Gorici so iz vhoda na goriški grad (Leopoldova vrata) leta 1924 umaknili relief dvoglavega orla, emblem habsburške Avstrije, ki je bil postavljen, ko je Gorico leta 1660 obiskal rimsko-nemški cesar Leopold I Habsburški in ga zamenjali s petimi liktorskimi fašiji iz štuka. Ko so po drugi svetovni vojni odstranili ta simbol fašizma in nad vrata vrnili dvoglavega orla, so kljub temu spodaj dodali napis Venne il di nostro (Prišel je naš čas) s pripisom 4. 11. 1918. Tako kot pri budilki Redenta iz leta 1918 je simbolni pomen isti: stari Avstriji je leta 1918 odbila ura in prišel je novi čas, novi gospodar nad teritorijem.
Slovenci na Primorskem so razočarano sprejemali novo državo, ki je iz okupatorja s podpisom rapalske pogodbe, postal suveren nad ozemljem nekdanjega Avstrijskega Primorja. In najbrž tudi ni naključje, da je na razglednici Gorizia Redenta, ki jo hranimo v Goriškem muzeju prav nad slovenskim Trgovskim domom simbolično zaplapolala italijanska zastava. Ozemlje se je potlej imenovalo Julijska krajina (Venezia Giulia).
Marko Klavora