BORIS

»Tako so se pomikal izgnanci, dan za dnem in komaj je odšla gruča, že je prišla druga. Vojaki notri – begunci ven.« (Ciril Munih)

Prvo podobo sem našel v arhivu našega muzeja. Na kartonu je pisalo: Boris Žbona iz Gorice, otrok, begunec v Ajdovščini 1916. Podoba štiriletnega otročička, meščansko oblečenega, je v popolnem nasprotju z okolico, odrgnjenimi in umazanimi koleni. Mojo pozornost pa so na fotografiji pritegnile predvsem neskončno otožne oči malega, umeščene na trg, kjer so na tleh deke in obleke, nered in umazanija, ki spremlja vedno in povsod umik tisočev civilistov. Seveda sem s podobo šel takoj do sosednje pisarne, do danes žal pokojne kolegice, dolgoletne arheologinje Goriškega muzeja, Beatriče Žbona Trkman (1949–2015). »To je moj oče!« je Beatriče vzkliknila: »Živeli so v Gorici, njegov oče je bil direktor banke. Pred padcem Gorice, avgusta 1916, so se tudi oni, kot vsi ostali prebivalci Gorice umikali proti Ajdovščini in naprej. Po vojni so se vrnili v Gorico. Moja mama, ki je bila iz Mirna, in oče sta se zaljubila med drugo svetovno vojno, po vojni, ko se je vzpostavila meja, je oče ilegalno prehajal mejo, da je ponoči obiskoval mamo. Jaz sem sad teh ilegalnih prehodov. Nekoč so ga graničarji ujeli in kar nekaj časa je bil zaprt v zloglasnih zaporih v danes naši Vili Bartolomei. Mama je vsak dan stražila pred vilo, saj se je bala, da bi očeta Borisa kam odpeljali … « Ampak, to je že druga zgodba.

Podobo modernega begunca gre pripisati prav 1. svetovni vojni, ki je povzročila migracijska gibanja milijonov ljudi, med njimi tudi milijonov beguncev. V Evropi tega časa se je tako ustvaril vtis, da je celina ves čas v gibanju, pri čemer je bilo civilno prebivalstvo prepuščeno tako odločitvam matičnih držav kot okupantskih vojsk. Dejstvo je, da je prav s 1. svetovno vojno in nadaljnjimi begunskimi gibanji 20. stoletja nastala temeljna razlika s prejšnjimi stoletji. Begunska gibanja so pritegnila pozornost politike in so postala mednarodni problem, tudi zato ker to niso bila več gibanja zgolj tisočev, temveč milijonov. Zato so terjala poostren nadzor, pravzaprav uvedbo mednarodnega nadzora, ki pa je hkrati tudi oviral možnosti iskanja novega bivališča. In, kot opažamo danes tudi v sodobnih »demokracijah«, manipuliranje, kupčkanje, igranje z življenji tisočev in tisočev civilistov iz predelov, kjer divjajo vojne, pomankanje ali oboje.

Telegram poslan iz Ajdovščine na poveljstvo 5. armade v Ljubljano, junij 1915. V njem sporočajo poveljstvu, da je bilo zjutraj več kot 800 beguncev poslanih čez Col in Podkraj (foto: Državni arhiv Dunaj).

TEREZIJA

Cele vasi so bile izginile s površja in skriti v groblju in po poljih so prežali nerazstreljeni izstrelki. Vse, vse je bilo treba obnoviti in to v borbi z opustošeno zemljo, v najtršem boju z novimi razmerami, pod novim gospodarjem, ki ga nismo poznali kakor ne on nas. (Alojzij Res, Obračun 1919–1922)

Druga je podoba gospe Terezije Valentinčič (1852-1942) iz obdobja po vrnitvi iz begunstva med prvo svetovno vojno, ki me je spominjala na mojo pranono, ki se je v tistih mesecih prav tako vračala iz dolgega begunstva, kjer sta ji umrla dva otroka zaradi »španske«, vendar tisto, kar je bilo v tistem trenutku ključno, so bili še živi štirje otroci ter obnova od triletnega bojevanja popolnoma uničene krajine. Še preden so se moški (vojaki) lahko vrnili domov. Antonija Valentinčič, vnukinja Terezije Valentinčič, mi je za razstavo podarila pismo Antonije, ki ga je napisala neposredno po vrnitvi iz begunstva na Češkem. Antonija je leta 2015 tako zapisala:

Nonica sicer nikoli ni hodila v šolo (pisati jo je naučil kanalski dekan v cerkvi), a njeno pismo priča o pomenu slovenskih duhovnikov za duhovno in kulturno rast prebivalstva na Goriškem. Pisano je s tintnim svinčnikom na pisemski papir, kuverta ni ohranjena, je nedatirano, vendar je glede na vsebino mogoče sklepati, da je nastalo takoj po prvi svetovni vojni, verjetno spomladi leta 1919, ko se je naša nonica z možem in najmlajšo hčerjo Heleno iz triletnega begunstva na Češkem vrnila domov v Morsko pri Kanalu ob Soči. Hiše so bile porušene, zemlja opustošena in na debelo prekrita z vojaškimi izstrelki. Z Banjšic, kjer je bil v službi pri žandameriji, se je vrnil z družino najstarejši sin Franc in je v pismu omenjen v zvezi z delom v Bregu. Tam so na terasastem bregu/plantah, v glavnem zasajenih s trto in sadnim drevjem (tudi s pomočjo ruskih ujetnikov), morali odstraniti s prodnate zemlje najprej kovinske ostanke vojnega divjanja.

Uvodni del pisma nosi močan čustveni naboj. Gre za mešane občutke po odhodu s Češkega, kjer je z zelo okrnjeno družino na varnem preživela tri leta, in ponovno združitev z družino najstarejšega sina doma. Srečno vrnitev domov poudarjata besedi veseli in domov, ob tem pa ne more pozabiti na prijazne Čehe. Naš oče je pripovedoval, da jih je bogati posestnik ob prihodu čakal na železniški postaji s kolesljem, jim dal na razpolago hišo in jih zaposlil, da so ohranili človeško dostojanstvo. Veseli so, ker so doma, »čeglih je tukaj vse povsod posuto in raztrgano«, a ni povedala, da je hiša v ruševinah in da stanujejo v baraki. Biti doma torej zanjo ne pomeni imeti hišo, ampak bivati na svoji zemlji.

To pismo očitno spada v kontekst ene največjih evropskih katastrof prejšnjega stoletja, ki jo je preživela naša nonica Terezija, a v pismu svojemu sinu ne uporablja besed iz grozljivega dogajanja: vojska, begunci, mrtvi, padli, ujetniki ali vojno razdejanje, ampak izraža predvsem ljubezen do svojih sinov, doma, domače zemlje in življenja, za katerega ji vera v vstalega Kristusa daje zagotovilo, da se nadaljuje tudi po telesni smrti. Sveto mašo pri sveti Ani je prav gotovo plačala v zahvalo Bogu za srečno vrnitev vseh svojih domov in ponovno srečevanje s širšo skupnostjo.

Vprašanje za premislek: so zidovi, bodeče žice, izgoni iz (zaenkrat še) varnih držav res prava rešitev za globalne vojne in klimatske spremembe, ki danes divjajo pa svetu? Je odnos, ki ga imamo do današnjih beguncev in migrantov res tista humanistična in krščanska dediščina (in drža) Evrope, ki jo Zahod ponuja planetu?

Prepis originala pisma s popravki nehotenih napak in dodanimi ločili

Dragi sin moj

Najprej te serčno pozdravin; z veseljem sem prejela tojo karto, veseli mi, da si zdrav. Lojza in Poldota pričakujemo vsaki dan, da nas pridejo obiskat; upam, da bodeš že tudi ti to poletje prišel; mi bi ti z srcem radi kaj poslali, pa za en hleb kruha bi se še vdobilo, za drugo pa ni mogoče; za tiste felposte ti že bomo poslali, prej ko bo mogoče, zdaj nekaj časa ne bodo nič sprejemali na pošto; ko bode odprto, ti bodemo hitro poslali. Veseli smo, da smo se le enkrat ločili ven iz Češkega. Zdaj gremo, kamor hočemo posvetlem, čeglih je tukaj vse povsod posuto in raztrgano, je vseglih nam bolj prijetno, samo da smo doma. Čehi so nas povsih vratih pozdravljuvali, ko smo šli od tam; s sabo smo vzeli krulik izmladim skupi, in kako še tudi naš Janko si nam lepo redi in zmeraj praša, da kdaj pride stric domov. Tata je še precej zdrav; zjutro ko vstane, gre v Breg in je do noči tam, zmeraj kaj dela tam.
Sadje in trte ni pa popolnoma nič ostalo, ko samo en kos dabla od jabolka je še tam; nekaj malega je Franc skopal in 2 dni smo imeli Ruse, so nekaj skopali, zdaj če bomo mogli, bomo še nekaj izorali. Zdaj pa ti prosim, Boga nimaš pozabiti. Jaz sem tukaj plačala eno sveto mašo, da bo mašuvu pri sveti Ani, mi tukaj hodimo k maši k sveti Ani. Zdaj pa ti nimam več kaj takega več pisati, kot ti še enkrat pozdravljamo? vsi skupaj.
Ostani z Bogom tvoja Mama.

Marko Klavora

Odhod in vrnitev: begunček Boris in begunka Terezija

Namizna ura dr. Josipa Vilfana

Poslanska cekina dr. Josipa Vilfana

Okrasne keramične plošče z Mosta na Soči

Lesena nahrbtna škropilnica za boj proti boleznim trte