Poslanska cekina dr. Josipa Vilfana
Z Rapalsko pogodbo je dobra četrtina slovenskega etničnega ozemlja pripadla Italiji. Takratna italijanska politika je postopno, a izrazito izkazala svojo namero po neupoštevanju manjšinske politike in raznarodovanju slovenskega prebivalstva na novo pridobljenem ozemlju. V tem času so ključno vlogo odigrali posamezniki, ki so se enotno postavili v bran slovenske narodnosti, kulture in jezika. Eden izmed pomembnejših je bil tržaški pravnik in politik dr. Josip Vilfan. Njegovi osebni predmeti, ki jih hranimo v Goriškem muzeju, izkazujejo njegovo aktivno delovanje v italijanski in evropski politiki v prid slovenske manjšine.
Dr. Josip Vilfan se je rodil leta 1878 v Trstu. Po študiju prava na Dunaju je z opravljanjem svojega poklica pričel pri odvetnikih v Pulju in Trstu ter leta 1908 začel samostojno odvetniško pot. V politiko se je vključil leta 1906, in sicer kot tajnik političnega društva Edinost v Trstu, kateremu je že štiri leta kasneje predsedoval. Leta 1908 je postal še član tržaškega mestnega sveta.
Po prvi svetovni vojni je Vilfan uspel v prizadevanju, da združi slovenske in hrvaške politične stranke Julijske krajine (razen socialistične) v enotno društvo Edinost. Pod imenom Jugoslovenska narodna stranka je na volitvah v italijanski parlament leta 1921 pridobila pet poslanskih mest, med katerimi je eno pripadlo Vilfanu. Dve leti zatem se je iz Edinosti odcepila krščanskosocialna smer in se oblikovala v goriško Edinost. Na naslednjih parlamentarnih volitvah leta 1924 sta skupaj pod imenom Slovanska lista dobili dve poslanski mesti. Eno je zasedel Vilfan, drugo pa Engelbert Besednjak. Skupaj sta tako celovito zastopala obe narodni manjšini v Julijski krajini. Vilfan je bil edini kandidat, ki je bil izvoljen dvakrat in je kot poslanec deloval celotni mandatni obdobji. Leta 1928 je po poteku mandata in ukinitvi društva s strani italijanske države zapustil Trst in se preselil na Dunaj.
Vilfan je v poslanski zbornici rimskega parlamenta nastopil z govori, ki so zadevali spoštovanje zakonov z vidika narodne manjšine, zaščito drugorodnega prebivalstva ter splošno takratno italijansko politiko in volilni sistem, ki sta prehajala vse bolj v roke ene politične stranke. Milica Kacin Wohinz je preučila Vilfanovo delovanje v italijanskem parlamentu in ga je opisala kot prefinjenega taktika in dostojanstvenika, ki je nasprotnike zavračal z argumentiranimi odgovori in brez žalitev, s čimer je pokazal obzir in lojalnost do italijanskih poslancev in naroda. Njegova politika, kot tudi politika društva Edinost, je temeljila na načelu, da narodna manjšina sprejema pripadnost novi državi, vendar želi tudi ohraniti nacionalno pripadnost ter upoštevanje manjšinskih pravic.
V povezavi z delovanjem v italijanskem parlamentu v dveh mandatnih obdobjih (1921–1924 in 1924–1928) je prejel dva poslanska cekina oziroma pozlačeni medaljici, povezani z zlato urno verižico. Na sprednji strani vsakega cekina je napis Wilfan Giuseppe, na zadnji pa je upodobljen profil italijanskega kralja Viktorja Emanuela III. ter zapis: Camera dei deputati, Legislatura XXVI. oz. XXVII., kar v prevodu pomeni poslanska zbornica, 26. oz. 27. zakonodajna doba. Muzeju jo je leta 1975 podaril njegov sin Joža, prav tako pomemben slovenski politik in diplomat. Joža je bil reden gost Goriškega muzeja. Aktivno je spremljal njegovo delovanje in sodeloval pri njegovih dejavnostih, povezoval pa se je tudi z drugimi lokalnimi kulturniki, umetniki in institucijami. Poleg medaljic je Joža muzeju daroval še druge predmete, kot so posmrtna maska in odlitek roke svojega očeta ter srebrna ura s podpisi članov Kongresa evropskih narodnosti, v katerem je deloval že v času drugega mandata v italijanskem parlamentu.
Prav slednja pripoveduje novo zanimivo zgodbo iz Vilfanovega poklicnega življenja, zato ji je vredno posvetiti prostor kot muzealiji naslednjega meseca.
Ines Beguš
Foto: Katarina Brešan