Pismo Franceta Bevka Adi Bačar
Ljubljana, 24.1.1962.
Draga Ada!
Lepa hvala za prisrčno pismo! Pravkar sem ti že hotel pisati. Če tega še nisem storil, je bilo zato, ker sem pisal, pisal. Pred dvema dnevoma sem končal »učiteljico Bredo«. Če bi ti hotel povedati, če sem zadovoljen, bi bil v zadregi. Še nimam sodbe. Storil sem vse kar je bilo v moji moči. To vem. Zdaj čakam, da bo prepisano. Potem jo oddam tov. Minattiju, oz. Mladinski knjigi za zbirko »Galeb«. In potem še ilustrator. Nekako v pol leta bo zunaj, če … bo (?)
Do konca meseca nameravam končati še neko lutkovno igro. Potem pa pojdem v Koper za nekaj dni na oddih. Saj sem ga že zdaj potreben, a mi žilica še ne da miru.
Te dni ti pošljem dve knjižici: »(?) Polžek« in »Jagoda«. Nimam jih še v rokah. Saj sta drobni in Ti ne bodo vzeli mnogo časa in branja. Veseli me, da Ti ugajajo »nočne ptice«. Tudi meni so ugajale. Saj sem jaz posredoval, da jih je »Lipa« izdala. Za knjige pa se ne mudi tako, da bi jih morala po pošti pošiljat. Saj se bom spomladi tudi jaz kdaj pripeljal mimogrede.
Vidim Te v snegu za šipami z ledenimi rožami, na smučeh kot gojiteljico ječmena. To poznam. Namreč šipe z ledenimi rožami in ječmen. Tudi jaz sem ga gojil v svoji mladosti. Kri se čisti, nato pa izgine. Vsaj mislim tako. To so bolezni, ki jih je najbolje pozdraviti s humorjem.
Ali si še vedno v oklepu zime? Mislim, da vas je te dni obiskal dež. Tu smo ga imeli ter z njim dobršno mero slabe volje. Kadar je jug, bi samo spal. Še za branje nisem prav razpoložen. No, danes se je k sreči nekoliko razvedrilo. Tudi v duši.
In v tem vedrem razpoloženju Te prisrčno pozdravljam in ti želim vedrih dni in pokoj v duši!
France Bevk
Ada Bačar (por. Vidmar) se je rodila na materinem domu v Malih Žabljah leta 1940. Otroštvo je preživela v Dolenjah pri Ajdovščini. Njen oče je sodeloval v NOB, žal ga je nemška vojska zaradi sodelovanja s partizani ubila malo pred koncem druge svetovne vojne. To je Ado in njeno družino zaznamovalo za celo življenje. Po osnovnem šolanju je najprej končala učiteljišče v Tolminu, nato je na Pedagoški akademiji v Ljubljani doštudirala razredni pouk. Študirala je tudi slovenščino, vendar je zaradi delovnih obveznosti študij tik pred koncem opustila. Najprej je poučevala na Kovku nad Ajdovščino, nato na Gočah in petindvajset let na osnovni šoli v Vipavi. Odkar je v mladosti videla gledališko uprizoritev Povodnega moža, je bilo gledališče Adi Bačar velika strast, še posebej delo za lutkovno gledališče.
Akademik France Bevk je bil slovenski pisatelj, pesnik, gledališčnik, dramatik, urednik, prevajalec in politik. Rodil se je v bajtarski družini v Zakojci leta 1890. Umrl je v Ljubljani leta 1970. Osnovno šolo je končal v Bukovem, kasneje je bil trgovski vajenec v Kranju. Za tem je obiskoval učiteljišče v Kopru in Gorici. Poučeval je v Orehku in Cerknici. Med prvo svetovno vojno so ga poslali na fronto v Galicijo in Bukvino. Pod Italijo je bil večkrat zaprt, leta 1943 se je pridružil partizanom in postal predsednik Pokrajinskega odbora OF za Slovensko Primorje in Trst ter kasneje član predsedstva SNOS in izvršnega odbora OF. Po vojni je bil med letoma 1947 in 1953 podpredsednik Prezidija Ljudske skupščine LRS. Bil je tudi član delegacije na mirovni konferenci v Parizu leta 1946. Ves čas svojega je veliko pisal za odrasle in za mladino. Z Ado Bačar sta se spoznala na Kovku, ko se je odzval na povabilo šole ob njegovi 70-letnici.
Učiteljica Breda je povest o mladi partizanki iz Vipavske doline, ki zaradi bolezni in telesne šibkosti sprejme naloge partizanske učiteljice v odmaknjeni vasi na Primorskem. Naloga je zanjo težka in odgovorna. Zaveda se, da nima prave izobrazbe, saj je hodila le v italijanske šole. Pri delu se ne more nasloniti niti na učbenike niti na pomoč tovarišev, saj po 25 letih fašističnega preganjanja vsega slovenskega, ni ne enega ne drugega. Pri delu se lahko nasloni le na redke knjige, ki so ostale skrite po domovih ter na željo otrok in njihovih staršev po znanju in učenju v slovenskem jeziku. Sčasoma se med mlado učiteljico in vaškimi otroki razvije veliko zaupanje. Zaradi vojnih razmer, ki jim otroci ne morejo biti povsem dorasli, nemška okupacijska vojska, ki se pojavlja v vasi, ogrozi življenja in premoženje domačinov ter učiteljice. Zaplet razrešita partizanska iznajdljivost in požrtvovalnost, poosebljena v pogumnem kurirju Damijanu in partizanska brigada, ki z vojaško silo prežene sovražnika.
Borut Koloini