Avgust Černigoj (1898–1985), Avtoportret, 1926
V likovni zbirki Goriškega muzeja že od 70-ih let 20. stoletja hranimo avtoportret avantgardističnega umetnika Avgust Černigoja, ki je nastal leta 1926. Trenutno je razstavljen na Gradu Kromberk, kjer je vključen v stalno likovno zbirko, in sicer v sobi, ki je posvečena portretom in avtoportretom umetnikov.
Černigoj se je na njem upodobil z barvnimi svinčniki, z nekoliko mračnim izrazom. Vidimo ga, kako si je z vžigalico ravno prižgal pipo in z nekakšnim razočaranjem v očeh strmi v gledalca. Deloma se je poslužil tudi tehnike kolaža in si okrog vratu zalepil izrez gume, kot neke vrste šal, ki deluje ironično a obenem utesnjujoče. Nahaja se v majhni sobici, s stenami in stropom, ki pritiskajo nanj, skozi okno v ozadju pa je videti kompleks tovarne, mogoče namig na ladjedelnico s kadečim se dimnikom.
Černigoj se je s to risbo slogovno navezal na prakse nemškega ekspresionizma s socialnimi vsebinskimi poudarki, in tako nakazal svoj lasten družbeni položaj v letih, ko se je le s težavo preživljal. Leta 1925 je moral iz političnih razlogov zapustiti Ljubljano, ponovno se je naselil v Trstu, kjer se je povezal s futuristoma Giorgiom Carmelichem in Emiliom Mariom Dolfijem ter skušal ustanoviti umetniško šolo po modelu Bauhausa. Z njo si je sicer ustvaril krog somišljenikov, ki se je razvil v Tržaško konstruktivistično skupino, ni mu pa prinesla zaslužka. V Trstu si je ustvaril tudi družino, kar je bilo še dodatno finančno breme, zato je moral več let delati kot pleskar v ladjedelnici.
Na področju umetniškega ustvarjanja pa so bila za Černigoja ravno ta leta ključnega pomena. Za sabo je imel dve konstruktivistični razstavi v Ljubljani, intenzivno je sodeloval z goriškim režiserjem in prijateljem Ferdom Delakom, s katerim sta sestavila vsak svoj manifest, Černigoj umetniškega, Delak gledališkega, in ju avgusta 1926 objavila v reviji Mladina. V Gorici, v Dvorani Petrarca, sta še v istem mesecu pripravila mladinko gledališko predstavo, v letu 1927 pa sta izdala dve številki avantgardistične revije Tank. Istega leta je Černigoj s svojo umetniško skupino, v kateri je imel pomembno vlogo tudi mladi Eduard Stepančič, na tržaški sindikalni razstavi izdelal konstruktivistični ambient, ki je pomenil vrhunec tega gibanja pri nas. Černigoj je vzporedno sodeloval z različnimi revijami, objavljaj je članke, v katerih je s pedagoškim pristopom obravnaval likovno umetnost, in objavljal je tudi svoje grafike, predvsem v tehniki linoleja.
V teh letih je Černigoj med drugim delal za slovenski ljudski oder pri Sv. Jakobu, za katerega je izdelal številne risbe za gledališke scenografije in kostume. Od tega se je ohranilo približno dvajset osnutkov, ki so slogovno slični našemu Avtoportretu in kažejo njegovo nagnjene k eklekticizmu in eksperimentiranju. V svojem dolgem in produktivnem življenju se je namreč preizkusil v številnih likovnih zvrsteh in tehnikah, nikoli se ni nobeni popolnoma zavezal. Tudi v konstruktivizmu ni bil radikalen, saj je ta zavračal figuro, Černigoj pa se ji ni odpovedal in je v tem obdobju izdelal na primer ikonični portret Srečka Kosovela. Sploh pa se je na področju gledališča spopadal tudi s kostumi in se človeški figuri ni mogel izogniti.
Gledališki osnutki, ki jih hrani Slovenski gledališki inštitut, so poleg Avtoportreta tudi edina originalna Černigojeva dela, ki so se ohranila iz tistega časa. Danes se nahajajo v javnih zbirkah, za kar gre zasluga Černigojevemu prijatelju Ferdu Delaku in njegovi ženi, dr. Zdenki Delak.
Katarina Brešan
Foto: Aleksander Jesenovec