Kontakt

Glasovnica%20za%20volitve%20leta%201929
Predmet meseca septembra 2021

VOLILNI GLASOVNICI

“Mi smo pripravljeni ubijati in umreti, kadar gre za domovino, kadar gre za fašizem.” S tem stavkom je Benito Mussolini zaključil svoj prvi predvolilni govor janurja 1924 v Rimu, potem ko je po prevzemu oblasti leta 1922 fašistično gibanje vztrajno in nasilno razgrajevalo parlamentarno (demokratično) ureditev v Kraljevini Italiji. Reforma volilnega zakona (reforma Acrebo) je spremenila dotedanji volilni sistem v Italiji. Namesto proporcionalnega zastopstva je bil uzakonjen mešani sistem, ki je razlikoval listo najmočnejše stranke v državi od list vseh ostalih strank. S tem je bilo fašistom avtomatično zagotovljeno dve tretjini poslanskih mest. Na stalni postavitvi na Cerju bomo za obiskovalce razstavili dve glasovnici, ki tudi vizualno odražata preobrazbo, ki se je zgodila v dvajsetih letih 20. stoletja v italijanskem političnem prostoru in ki se je neposredno dotikala tudi usod in življenjskih poti Slovencev in Hrvatov v Julijski krajini.

Ministrski svet v Rimu je 16. novembra 1920 odobril odlok o veljavnosti italijanskega zakona o parlamentarnih volitvah tudi v novih pokrajinah. Po novem zakonu so dobili volilno pravico vsi moški (v Italiji je ženska volilna pravica uzakonjena leta 1946) stari nad 21 let, voliti pa niso smeli podoficirji in vojaki. Prve volitve v italijansko poslansko zbornico na katerih so lahko glasovali tudi Slovenci in Hrvati v Julijski krajini, so tako potekale 15. maja leta 1921.

Slovenski politični predstavniki, združeni v društvu Edinost, so na volitvah nastopili pod imenom Jugoslovanske narodne liste v vseh treh volilnih okrožjih (goriško, tržaško, istrsko), kjer so sodelovali skupaj z Istrskimi Hrvati. Stranka, ki se je zavzemala predvsem za jezikovne in narodne pravice ter za gospodarski napredek slovanske skupnosti, je prejela približno tretjino vseh glasov. Navkljub fašističnemu ustrahovanju in terorju je bila na drugem mestu, za Italijanskim nacionalnim blokom, ki je združeval nacionaliste, desne liberalce in fašiste. Na tretjem mestu je bila komunistična lista, za katero je glasovalo tudi veliko slovenskih in hrvaških volilcev. Volitve je spremljalo fizično nasilje, ki so ga fašisti izvajali predvsem nad slovensko in hrvaško skupnostjo ter levo usmerjenimi strankami in njihovimi ustanovami. Sistem oboroženih skupin in “kazenskih ekspedicij” se je najprej uveljavil v Trstu. Vodstvo fašija v Milanu je že aprila 1920 sklenilo, naj se tržaški fašisti vojaško priskrbijo, da bodo pripravljeni, če bi jih potreboval D’Annunzio in bodo hkrati kos “slovansko-komunističnem udaru”. Takrat se je rodil tudi izraz “slavocomunismo”, ki je združeval rasni in ideološki stereotip in ga je obmejni fašizem uporabljal proti dvema sovražnikoma hkrati, čeprav ni ustrezal politični realnosti, saj je bila slovenska/hrvaška politična krajina na Primorskem in v Istri še kako barvita. Na zborovanju v Trstu 12. maja 1920 se je tržaški fašijo organiziral v oborožene enote, ki so se imenovale Squadre volontarie di difesa cittadina (prostovoljne čete državljanske obrambe) in se pozneje preimenovale v akcijske čete, za svojo uradno uniformo pa sprejele črno srajco.

Vzdušje pred volitvami dobro ponazarjata obvestilo Edinosti v časopisu Goriška straža, naj volilci ob odhodu na volitve pustijo orožje in nože doma ter dogodek, ki je postal znan kot marežganski upor, kjer se je najmanj sto kmetov iz Marezig odločilo, da se s pestmi in kamenjem uprejo fašistom, ki so prišli iz Kopra ustrahovati prebivalstvo na dan volitev. Sporočilo prebivalcev Marezig 15. 5. 1921 je bilo jasno, saj je tam Jugoslovanska nacionalna lista prejela 92% vseh glasov.

V goriškem volilnem okrožju so bili v rimski parlament izvoljeni štirje slovenski poslanci: liberalci Josip Vilfan, Karol Podgornik, Josip Lavrenčič ter krščanski socialec Virgilij Šček. To so pa bile tudi zadnje volitve pred vzponom fašizma na oblast. Leto 1922 je prineslo preobrat v italijanski politiki in v državi, ko je fašistična stranka jeseni s »pohodom na Rim« prevzela oblast v državi. Sestava nove vlade, ki jo je vodil Benito Mussolini je bila koalicijska, njen obstoj je bil v začetku odvisen od parlamentarne večine v spodnjem domu italijanskega parlamenta. Prvi korak pri vzpostavljanju fašističnega sistema je zato zahteval utrjevanje parlamentarne moči, in sicer v obliki novega volilnega zakona (Acerbov zakon), ki je zmagovalni stranki zagotavljal dve tretjini vseh poslanskih sedežev, če je dobila vsaj 25 % glasov. Na novih volitvah, ki so potekale aprila 1924 in jih je zaznamovalo predvsem fašistično nasilje nad političnimi nasprotniki, je fašistična lista (Partito Nazionale Fascista), s katero so sodelovale tudi nekatere druge politične sile, osvojila več kot 60 % glasov in s tem parlamentarno večino.

Prva glasovnica vsebuje simbole vseh političnih strank, za katere so prebivalci pokrajine lahko glasovali leta 1924. Šlo je za zadnje volitve v medvojni Italiji, na katerih so volilci še imeli kolikor toliko možnost izbire. Na glasovalnem lističu so navedene stranke, za katere je volivec lahko glasoval: liberalni demokrati (ožarjena peterokraka zvezda), republikanska stranka (lopata in bršljanova vejica), ljudska stranka (prekrižan ščit), unitarna stranka (vzhajajoče sonce z napisom libertà), socialistična stranka (srp, kladivo in knjiga), komunistična stranka (srp in kladivo v žarečem soncu, obkroženem z žitnimi klasi), slovanska narodna lista (lipova vejica, ki je bila slovanski simbol planika, ki je bila simbol poadiških Nemcev, s katerimi je slovanska skupnost sodelovala na volitvah) ter fašistična stranka (liktorski fašijo). Volivec je imel tudi izbiro preferenčnega glasu posameznim kandidatom. Na razstavljeni glasovnici je zapisan priimek Jožeta Srebrniča iz Solkana, ki je bil slovenski kandidat pri komunistični stranki in tudi izvoljen. Na slovanski listi pa sta bila leta 1924 izvoljena tudi Tržačan Josip Vilfan in Goričan Engelbert Besednjak. Tako so bile v rimskem parlamentu zastopane vse tri ideološke usmeritve, ki so po vojni obvladovale slovensko prebivalstvo v Julijski krajini: narodnoliberalna, krščanskosocialna in komunistična. Vilfan in Besednjak sta vztrajala ves mandat in ostro nastopala proti vladni politiki raznarodovanja neitalijanskega prebivalstva, medtem ko je bil Srebrnič skupaj z ostalimi italijanskimi komunističnimi poslanci leta 1926 aretiran in poslan za pet let v konfinacijo.

Glasovnica Za Julijsko Krajino Za Volitve Leta 1924

Na drugi glasovnici iz volitev 24. marca 1929 ni več navedenih strank, saj je fašistična oblast v vmesnem obdobju prepovedala vse nefašistične stranke. Po novem zakonu je bila vsa Italija eno samo volilno okrožje, ki je volilo 400 poslancev. Volivci so imeli možnost samo z »da« ali »ne« odgovoriti na vprašanje: »Se strinjate z listo poslancev, ki jih je določil veliki fašistični državni svet?« Slednjo je potrdilo skoraj 98,5 % volivcev, “volitve” pa so bile predstavljene kot “fašistični plebiscit”.

Glasovnica Za Volitve Leta 1929

Marko Klavora