SPOMINSKA KNJIŽICA OB KAPITULACIJI ITALIJE
Kraljevina Italija je 8. septembra 1943 razglasila brezpogojno vdajo vseh svojih oboroženih sil. Primorsko je zajela vseljudska vstaja. Zanjo je bil značilen izredni obseg mobilizacije v narodnoosvobodilno vojsko s strani prebivalstva, neverjetno hitri propad in razpad represivnega aparata fašistične države, ki se je gradil enaindvajset let, ter uveljavitev Osvobodilne fronte kot nove slovenske narodne oblasti. Velika večina prebivalk in prebivalcev Primorske se je še dolga leta kasneje natančno spominjalo dneva, ko je Italija kapitulirala, kar pomeni, da so sodobniki temu dogodku pripisovali izjemno pomembnost v njihovih življenjih. Večina sodobnikov – pričevalcev na Primorskem se je v pogovorih natančno spominjalo, kaj so počeli na ta dan, kje so bili, ko so slišali novico in s kakšnim olajšanjem in navdušenjem so novico sprejeli.
Državni fašistični teror je namreč po dvajsetih letih za hip popustil, hkrati pa ni bilo nobene centralne oblasti. Evakuacija italijanske vojske septembra 1943 je bila tako nagla, da so morale vojaške oblasti v številnih kasarnah pustiti vse zaloge prehrane in vse druge materialne dobrine, ki jih je v vojnem času pri prebivalcih kronično primanjkovalo. Gospa Darinka Pirc iz Bovca mi je leta 2010 pripovedovala:
8 settembre milenovecentoquarantatre, Italija propade, Nemci prihajajo. Uuu, gloria! Jaz sm bla tle. Bovc se je v hipu spraznu, tudi vojaštvo se je v hipu spraznilo. Kasarne so bile odprte do kraja, natrpane z vsem blagom … Vem, da je mama prinesla eno veliko posteljno pregrinjalo, Badoglio smo ji rekli, ker je bil takrat v vojni, general. Torej, tega momenta se točno spomnim, ker sama sebe vidim, da čepim na tistem kamnu ob vhodu. Ljudje so nosili, kradli, kar se je le dalo. In tričetrt tega blaga je šlo v partizane. Moj mož, preskočim, je bil ves čas na terenu …
Mnogo moških primorskih sodobnikov je kapitulacijo dočakalo v italijanski vojski. Marjan Pavletič iz Tolmina je bil na diverzantskem tečaju v Rimu. Za diverzantski tečaj sta se kot edina iz bataljona odločila skupaj s prijateljem iz Idrije, ker je pri njiju dozorela odločitev, da bosta stopila med partizane, za katere sta prvič slišala oktobra 1942. Na dan kapitulacije sta z italijanskim vojakom - prijateljem - v družbi dveh dekle v gostilni pila »črnino«. Kapitulacijo in alarm za zračni napad je Marjan zaradi zavezniških bombnikov preživel v zaklonišču. Naslednji dan se je vrnil v svojo kasarno v Rimu. Ker tam ni bilo več nikogar, se je odločil za tvegano pot domov. V Čedadu je prvič zagledal slovensko zastavo in triglavko. V Kobarid - na osvobojeno ozemlje "Kobariške republike" - pa je iz Čedada prišel z avtobusom, kjer se je pridružil partizanom.
Sodobniki pripovedujejo o popolnem kaosu na italijanskem polotoku, težkem vračanju domov, skrivanju pred nemškimi vojaškimi oblastmi in pomoči civilnega italijanskega prebivalstva vračajočim se vojakom. Ciril Kos (brat na drugem tržaškem procesu usmrčenega tigrovca Simona Kosa) mi je leta 2009 pripovedoval, da se je ob kapitulaciji spomnil besed očeta, ki je leta 1918 dočakal razpad avstrijske vojske na Piavi, da je bolje počakati, da minejo prvi dnevi kaosa, in se potem odločati, kako naprej. Od šestdesetih Slovencev, s katerimi je bil v skupini skupaj v Potenzi, jih je osemindvajset 8. 9. odšlo proti domu, ostali so nekaj dni počakali. Pristal je v jugoslovanskem zbirnem taborišču v Bariju in je februarja 1944 z ladjo odšel kot prekomorec na otok Vis. Osvoboditev je dočakal v Beogradu in se domov vrnil šele decembra 1945. Ivan Šulin iz Bovca se je ob kapitulaciji leta 1943 odločil, da bo iz južne Italije tvegal pot domov. Potovali so z vlakom, s civilno obleko, ki so jo pridobili od italijanskih domačinov, ki so bili do njih zelo solidarni. Največja ovira so bili mostovi in reke, saj so bili zastraženi od nemške vojske in tam je bila največja nevarnost, da jih nemški vojaki ujamejo in pošljejo v eno izmed taborišč v Nemčiji. Ivanova pot je trajala dva meseca in domov je prišel šele decembra 1943. Ob prihodu je ugotovil, da so Nemci v ofenzivi na "Kobariško republiko" oktobra 1943 bombardirali njegovo vas. Nekaj dni je ostal doma, nato pa se je pridružil lokalnim partizanom.
Na kapitulacijo Italije nas spominja tudi ročno izdelana spominska knjižica iz starih razglednic Zore Hrepevnik (rojene leta 1920 v Smrjah), interniranke v italijanskem koncentracijskem taborišču Fraschette di Alatri. Imena in kraji kot so Rab, Gonars, Visco, Monigo, Chiesanuova, Renicci, Colfiorito, Fraschette di Alatri, Cairo Montenotte – kjer je bilo zaprtih več kot 50.000 Slovencev, Hrvatov, Črnogorcev in drugih Južnih Slovanov – so slabo poznani, sploh pri mlajših generacijah.
Zora se je rodila leta 1920 v vasi Smrje v Brkinih, vendar je že z enajstimi leti, da je lahko pomagala družini, morala iti služiti v Trst kot gospodinjska pomočnica.. Od aprila 1942 je kot 22 letno dekle opustila služenje pri družinah in se kot mladinka, tudi zaradi vere v boljši socialni jutri, aktivno pridružila NOB. Julija 1943 so italijanski vojaki napravili preiskavo v njihovi domači hiši. V spominih, ki jih hrani Pokrajinski arhiv v Novi Gorici, je Zorka zapisala: “Preiskali so prostore in na seniku našli precej letakov, namenjenih za potrosne akcije okrog vojašnic in po cestah.” Zaprli so vso družino: tri sestre, očeta in mamo. Mamo in vse tri sestre so poslali v taborišče Fraschette di Altari: “Ko smo vstopile v taborišče, so nas popisali in vzeli so nam osebne izkaznice, nato so nas peljali v barako štev. 146. Drugi dan so nam razdelili posodo za hrano in jedilni pribor. A kaj, ko bi temu, kar smo dobili rekli hrana … Gosenice, gliste in neki zeleni listi …”
Zora je, tako kot njene sojetnice, čas v taborišču preživljala stiočno, med sojetnicami pa so se spletle močne vezi in tovarištvo:
“A vse to je moj življenjski mozaik, vložene kamnčke vse bolj utrjevalo. Slutile smo, da se bo to trpljenje kmalu končalo. Tončka Remec iz Ozeljana, ko sva se spoznali, sem ji povedala, da poznam njenega sina. Bil je partizan. Ona pa mi je v malo spominsko knjižico zapisala: “Zorka, čeprav si še mlada, na težko pot si se podala, na težko pot za svobodo, ki zanjo trpeti moramo.”
Tako kot drugje na Primorskem so se tudi v taborišču interniranke brezpogojne vdaje italijanskih sil iskreno razveselile:
“In, glej, dočakali smo 8.9.1943, ko je Italija izgubila svojo moč. V tistem trenutku nihče ni pomislil, da najhujše šele prihaja. Kljub temu je 9. septembra po taborišču zadonela slovenska pesem z internacijonalo na čelu. Ko so stražarji slišali slovensko pesem, so se zbrali. Začeli so nas razganjati, zapirali so nas v barake, moške pa v zapor. A to ni dolgo trajalo. Zopet smo se začeli zbirati in smo peli naprej. Nato smo začeli razmišljati, kako se bomo domov vrnili, kajti bili smo brez osebnih izkaznic in denarja.”
Mogoče od vseh, v majhni spominski knjižici zapisanih vznesenih misli in dobrih želja slovenskih internirank, posvečenih sotrpinki Zori ob kapitulaciji, še najbolje opiše takratno kolektivno vzdušje in čustvovanje Primork in Primorcev majhna risbica goloba, ki drži v kljunu tablo, obrobljeno v modro-belo-rdeče, v kateri sta datuma 26.7.1943 in 8.9.1943, s pripisom: “Veseli se.”
Marko Klavora