POŠTNA TORBA PISMONOŠE VINCENCA ŽGAVCA
31. 8. 2021 so v Kojskem slovesno praznovali 150 let odprtja poštnega urada. Ob tej priložnosti je bil Goriški muzej naprošen za pripravo pregledne razstave, ki je bila postavljena v prostorih sedanje koncesijske pošte v Kojskem. Del podatkov in predmetov smo zbrali s terenskim delom, saj so pri tem pridno sodelovali vaščani, del podatkov pa je že pred leti zbral filatelist Branko Morenčič. Ob zaključku razstave je upokojeni pismonoša Vincenc Žgavc muzeju daroval poštno torbo, ki jo je dobil ob nastopu svojega dolgoletnega službovanja v Kojskem. Poštna torba, ki jo je Vinko dobil ob nastopu službe leta 1964 mu je pomenila spomin na številna srečanja z ljudmi v Brdih ter na zanimivo in raznoliko delo, ki ga je opravljal po vaseh v Brdih. Usnje poštne torbe je v razmeroma dobrem stanju le mestoma rahlo napokano. Torbi manjka kovinsko zapiralce, ki so ga zataknili v luknjo ter usnjeni jezik, ki je torbo dodatno fiksiral, da se zaradi teže ni odpirala. Notranjost sestavljata večji prostor ter manjši žepek ob strani. Ramenski pas se je na eni strani strgal in ga je lastnik popravil tako, da je v luknjo zavil kovinsko žico. Torba in njegov lastnik sta del 150-letne zgodovine pošte v Kojskem.
Poštni urad v Kojskem je bil odprt 31. avgusta 1871. Pošta je dobila uradni naziv Quisca. Poštni okoliš je obsegal vasi in zaselke občine Šmartno-Kojsko: Gonjače, Brestje, Kozano, Gradno, Višnjevik, Imenje, Krasno, Hum, Kojsko, Šmartno, Slavče, Snežatno, Vedrijan, Vrhovlje in Vipolže. Za prvega poštarja je bil postavljen domačin Karel Kumar, ki je dobro govoril italijansko in nemško, za pismonošo pa Jožef Zuljan, kateremu sta od leta 1885 pomagala še sinova Marcelin in Franc. Po spominih Franca Zuljana je bil Karel Kumar dober in sposoben človek. Dokončal je osem razredno latinsko šolo v Gorici, obvladal je več tujih jezikov in se je tudi razumel na zdravniške posle. Franc Zuljan je pričel očetu pomagati pri dostavi že kot otrok leta 1880. Karla Kumarja je leta 1898 nasledila Ernesta Miheljak, ki je upravljala pošto do začetka prve svetovne vojne. Zaradi dvojezičnega pečata so se občani pritoževali in sicer neuspešno vztrajali, da je Kojsko slovenska in ne dvojezična vas.
V začetku so hodili po pošto v Gorico peš ali s konjem, ob prelomu stoletja pa so jo že vozili s kočijo, ki je poleg kočijaža imela še sedež ali dva in prostor za prtljago. Pošta med prvo svetovno vojno ni delovala in tudi stavba v kateri je bil urad, je bila poškodovana. Takoj po končani vojni je vodenje pošte prevzel Janko oziroma Ivan Šfiligoj, pismonoša pa je postal Franc Zuljan, ki je nato julija 1925 postal upravnik. Tedaj je bil kot pismonoša nastavljen njegov sin Karel. Pošto sta raznašala tudi Marcelin Zuljan in njegov sin Jožef. Kasneje je bil kot pismonoša za vasi Šmartno, Imenje, Gonjače, Vedrijan in Vrhovlje nastavljen Jožef Lipicer iz Šmartnega. Do uvedbe avtobusne proge Dobrovo–Gorica leta 1923 so pošto iz Gorice vozili s kolesi.
Nova državna meja je 15. septembra 1947 presekala dotedanjo glavno prometnico do Solkana preko Števerjana, ki je ostal v Italiji in vzpostavljena je bila nova poštna smer preko prelaza Vrhovlje v Soško dolino. Z novo mejo se je povečal poštni okoliš pošte Kojsko, saj sta Gornje in Dolnje Cerovo, ki sta prej spadala pod pošto Števerjan, sedaj prešla pod pošto Kojsko. Pod pošto Kojsko je vse do ponovnega odprtja pošte Dobrovo 1. maja 1948 še vedno spadal tudi del okoliša pošte Dobrovo. Tedaj je bila ukinjena pošta Kozana in pod okoliš pošte Kojsko sta prišli Kozana in Martinjak. Pomen pošte Kojsko je bil v tistem času nedvomno velik, na kar nakazuje tudi to, da je ta pošta dobila telefon že 25. maja 1948, medtem ko je pošta Dobrovo prišla do telefona šele leta 1951. Franc Zuljan je bil njen upravnik do upokojitve 1948, ko je bila za upravnika nameščena Danica Marušič, tej pa je februarja 1969 sledila Ivanka Pahor. Pomen pošte v Kojskem je od 60-ih let dalje glede na izvedeni promet počasi padal. Pridobival je namreč pomen pošte na Dobrovem. Ivanka Pahor se je upokojila leta 1978 in njeno mesto je zasedla Majda Marušič. Po upokojitvi Majde Marušič leta 2008 je za upravnico prišla Majda Stubej, ki je bila leta 2014 prestavljena v poslovalnico Kromberk–Nova Gorica. Za njo je pošto v Kojskem vodila današnja upravnica poštnega urada na Dobrovem, Fatima Peršolja (2014–2016). Po njenem odhodu na Dobrovo so jo do 1. 12. 2017 nadomeščale razne uslužbenke, zlasti Ksenija Samokec.1. decembra 2017 je bila pošta v Kojskem preoblikovana v pogodbeno pošto in začela delovati v prostorih Agrarije. 1. 6. 2021 pa so koncesijsko dejavnost prevzeli v Enomarketu in tja preselili tudi poslovanje.
Fotografija dela razstave Karlo, je pršla puošta! z razstavljeno uniformo in poštno torbo Vincenca Žgavca (foto: Nataša Gregorič).
Spomini pismonoše Vincenca – Vinka Žgavca
Vinko je bil sprva zaposlen na cestnem podjetju Gorica in je v časopisu videl oglas za nova delovna mesta pismonoš. Oddal je prošnjo za delovno mesto in bil sprejet. Prosto pa je bilo le še mesto v Kojskem. Ko je 20. maja 1964 začel delati v Kojskem je bila pošta v Pahorjevi hiši na vaškem trgu. Že isti dan je raznašal pošto v Gornje in Dolnje Cerovo. Uvajal ga je Karel Zuljan. Zaradi obsežnega teritorija so pošto v posamezno vas nosili vsak drugi dan. Prvi dan v spodnji del okoliša: Podsabotin, Snežatno, Hum, Gornje in Dolnje Cerovo, naslednji dan pa v gornji del: Šmartno, Gonjače, Vedrijan, Vrhovlje. Prostori pošte so bili neustrezni in po potresu je bila kmalu naprodaj Dikva hiša. Na delavskem svetu pošte so hoteli sprva kupiti celo stavbo, nato pa so sklenili, da kupijo le prostor za storitve. Tako je leta 1978 pismonoša Vincenc kupil del stavbe za stanovanje, posebej pa so bili urejeni tudi prostori poštnega urada. Vinko se ob sprejemu službe v Kojskem sploh ni spraševal, kje bo stanoval. Tako je imel sprva sobo ali stanovanje na več krajih v Kojskem. Najprej so ga pod streho vzeli Pahorjevi, nato se je preselil v Taminčevo hišo, od tam v Fajbanovo in nazadnje je do nakupa lastne hiše bival v sobici na Starčevem hlevu na Šteharšču. Vinko Žgavc je povedal, da je bila njegova služba naporna, vendar mu je bila pisana na kožo in jo je z veseljem opravljal. Težje od poletne pripeke mu je bila večdnevna poledica pozimi, ko je moral težko obložen sprva s kolesom, nato pa z motorjem voziti po pomrznjenih klancih. Upokojil se je 1. aprila 1991.
Vaške pošte nekoč niso bile samo uradi temveč so bile tudi kraj, kjer so se srečevali ljudje iz domače in sosednjih vasi in so bile poleg vaških trgov, vodnjakov, trgovin, cerkev in gostiln središča vaškega družabnega življenja, izmenjave stikov ter informacij. Centralizacija dejavnosti prinaša zlasti starejšim, ki nimajo prevoza, velik izziv. Lepo pa je videti, da povezanost na vasi ob posebnih priložnostih, kot je bila omenjena slovesnost še vedno živi.
Tanja Gomiršek