Komplet za umivanje: vrč in skleda
Komplet je bil last Jožefa in Tereze Sfiligoj, staršev Avgusta Sfiligoja. Avgust Sfiligoj se je rodil leta 1902 na Dobrovem v Goriških brdih. Leta 1928 je na univerzi v Padovi doktoriral iz pravnih ved in se zaposlil kot pripravnik v pisarni dr. Medveščka v Gorici. V kulturno življenje Slovencev se je vključeval od leta 1925 kot član akademskega ferialnega društva Adrija, od leta 1928, ko so bila slovenska društva ukinjena, pa se je aktivno vključil v ilegalno organizacijo TIGR, ki se je borila proti fašizmu.
V valu aretacij spomladi 1930, s katerimi so italijanske oblasti ob zaslišanjih hotele pridobiti dokaze o obstoju protidržavne uporniške organizacije, so kot sumljivo osebo prijeli tudi Avgusta Šfiligoja. Decembra 1931 ga je posebno sodišče obsodilo na 10 let zapora. A s tem se njegovo preganjanje še ni končalo. Njegovo obširno biografijo lahko preberemo na spletu ter v Primorskem slovenskem biografskem leksikonu. O njem so pisali raziskovalci, ki so se ukvarjali z ilegalnim odporom primorskih Slovencev. Tudi sam je pustil svoje dokumentarno pričevanje, ki nosi naslov Boj Slovencev pod fašizmom za narodne pravice. Za zgodovino družine Sfiligoj, pa tudi za vse raziskovalce odpora proti fašizmu na Primorskem, je pomembna tudi spominska monografija v dveh delih z naslovom Kjer sem svoboden, tam sem doma, ki jo je na podlagi arhivskih virov, spominov in družinskega arhiva napisala Majda Sfiligoj. Družina je po njenem raziskovanju izhajala iz Drnovka in je spadala med veleposestnike. Sfiligojevi na Dobrovem sicer niso bili veleposestniki, vendar niso trpeli pomanjkanja. Avgustov oče Jožef Sfiligoj je bil kmet in župan v Biljani. Prav zato se je družini Sfiligoj, ki so stanovali na takratni številki 8 na Dobrovem, po domače reklo »Pr' županovih«. Po zapisih Avgustove hčerke Majde Sfiligoj so sovaščani Jožefa Sfiligoja zelo spoštovali. To potrjuje tudi poročilo v časopisu Soča, ki pravi, da so ga za mandat leta 1912 potrdili enoglasno.
Komplet za umivanje je tako okrasni kot uporabni predmet. Na podlagi žiga, ki je na dnu spodaj, ugotovimo, da je pribor za umivanje delo znane delavnice Richard (Ginori) iz okolice Firenc. Porcelan Ginori je bil konec 18. in v začetku 19. stoletja protagonist najbolj ekskluzivnih rezidenc. Izdelovala ga je manufaktura Ginori v manjšem kraju Doccia. Sprva je bil prepoznan po motivu tkanega mata (a stoia), nato pa so bile kolekcije obogatene z razkošnimi zlatimi okraski. Po letu 1850 so nove kolekcije bogatili s cvetličnimi elementi in novimi linijami. Konec 19. stoletja se je keramična delavnica razširila in nastalo je keramično podjetje Richard Ginori. V njem so kombinirali stare tradicionalne postopke z novimi tehnologijami. Prav v to obdobje (1896–1923) lahko umestimo naš komplet za umivanje, saj so po letu 1923 pod vodstvom novega kreativnega direktorja Giuja Pontija vpeljali nove kolekcije izdelkov, ki so se v okrasju zgledovali po starodavni in orientalski kulturi.
Spremembe v bivanjski kulturi razkrivajo načine, kako so družine, posegale po modelih in normah, ki so bili v navadi oziroma na vpeljavo novih. Družina Sfiligojev je glede na lastništvo prikazanega kompleta za umivanje posegala po meščanskih higienskih vzorcih, saj se večina kmečkega prebivalstva v tem času ni posluževala posebnega pribora za umivanje. Umivali so se v potokih ali pa zajemali vodo v lesene škafe. Osebna higiena je bila v tem obdobju po raziskavah etnologov na nizki stopnji. Kopali so se le redko, mlajši poleti v potoku, starejši pa poredko ali celo nikoli v življenju. Lase so si prali mogoče enkrat na leto, poleti. Ob nedeljah so se le počesali. Moški so se tedaj tudi obrili. Bogatejše družine, ki jih v Brdih ni bilo veliko, so več investirale v znanje in s tem povezano branje nabožne ter poučne literature. Iz le-te so prevzemali vedenjske ter z njimi povezane higienske in oblačilne vzore. Njihove hčere so se vse o higieni učile v gospodinjski šoli, ki je bila v Tomaju. Na to, kako so pri takih družinah skrbeli za higieno, kaže oprema stanovanj. Ob spalnici ali v njej so imeli odrasli umivalnik, vrč vode in brisačo.
Komplet je Goriškemu muzeju pred leti darovala Avgustova hči, Majda Sfiligoj. Vrč in skleda za umivanje kažeta tudi na sicer že znano dejstvo, da ima vsak posameznik v vseh časovnih obdobjih v svojem domu rad ne samo funkcionalne, temveč hkrati tudi dekorativne predmete, ki kažejo na njegov individualni okus in željo po lepšanju zasebnega prostora.
Tanja Gomiršek