Fibula – kakšen predmet je to?
Fibula je verjetno eden najbolj znanih arheoloških predmetov, ki ga je predvsem preko razstav spoznala širša množica ljubiteljev arheološke dediščine. Ime izvira iz latinščine (fibula, -ae, f.) in v prevodu pomeni sponka. Predmet je služil za spenjanje oblačil. Ni pa imel le uporabne namembnosti, ampak tudi okrasno in simbolno. Do današnjih dni se je ohranil v obliki brošk in varnostnih sponk.
Fibule so začeli izdelovati v pozni bronasti dobi, v zadnjih stoletjih 2. tisočletja pr. n. št. Najstarejše najdbe s prostora današnje zahodne Slovenije so datirane v konec pozne bronaste dobe, to je v 10. stoletje pr. n. št., kaj kmalu pa se pojavijo še na drugih najdiščih. Tudi najstarejši primerki iz zbirke Goriškega muzeja so datirani okvirno med 10. in 9. stoletje pr. n. št.
Prve fibule so bile izdelane iz brona. Ta material so zaradi njegovih lastnosti najpogosteje uporabljali. Ob osvojitvi znanja pridelave in predelave železa v starejši železni dobi so jih sicer izdelovali tudi iz te kovine, železne pa so bile lahko tudi še kasneje, v mlajši železni dobi ter antiki in zgodnjem srednjem veku. Le redko so bile izdelane iz srebra ali celo zlata oziroma bile pozlačene. Narejene so bile s tehniko ulivanja v kalup. Že same po sebi so bile okras, lahko pa so bile naknadno še dodatno okrašene. Najpogosteje so bili motivi preprosti, geometrijski, izdelani z vrezovanjem, redkeje vtolčeni oziroma so kovino okrasili z vložki iz drugih okrasnih materialov (steklo, jantar, poldragi kamni, kost idr.). V nekaterih primerih so bili že kalupi fibul izdelani tako, da so imeli dodatne elemente, katerih namen je bil zgolj okras ali simbolna sporočilnost. Na fibule so lahko bili nanizani raznovrstni obeski.
Na kakšen način so takratni prebivalci nosili fibule, pričajo najdbe iz grobov, v katerih so bila odkrita okostja pokojnih, fibule pa na mestih, kjer so se nosile na oblačilu. O načinu njihovega nošenja pričajo tudi zelo redki umetnostni spomeniki, kot so upodobitve na kamnitih spomenikih, kovinskih predmetih, mozaikih in drugih likovnih delih z območja Evrope oz. Sredozemlja.
S spreminjanjem okusa, mode in navad so se spreminjale tudi oblike fibul in način njihove izdelave ter okraševanja. Prav oblika in načini izdelave sta za arheologe pomembna podatka, saj je mogoče na podlagi tega precej natančno opredeliti, iz katerega obdobja predmet izvira.
V tem prispevku predstavljamo fibulo, ki je bila odkrita med raziskavami Goriškega muzeja na naselju iz železne dobe na Mostu na Soči, ki je svoj razcvet doživelo med 6. in 4. stol. pr. n. št. Iz tega obdobja je bilo raziskanih več kot 30 ostalin lesenih hiš s kamnitimi temelji. Tekom uporabe jih je večkrat zajel požar, zato so jih vsaj enkrat ali dvakrat obnovili. Ta fibula je bila odkrita v ruševini ene od pogorelih hiš in je bila v ognju močno poškodovana. Izdelana je iz brona, krasijo jo štirje nanizani obročki. Ker so takšne fibule značilne za drugo polovico 4. stoletje pr. n. št., vemo, kdaj okvirno je hiša pogorela. Znotraj te hiše je bil odkrit tudi majhen košček zoglenelega sadeža fige. Iz tega so raziskovalci sklepali, da se je požar zgodil poleti.
Predstavljena fibula je torej eden od predmetov, ki so jih uporabljali zadnji prebivalci te naselbine. Zdi se, da je bil morda prav požar povezan z njenim zatonom. Naselje je sicer kasneje ponovno zaživelo, vendar ni imelo več takega pomena, kot ga je imelo v starejši železni dobi, ko je bilo središčno naselje posoške skupnosti.
Teja Gerbec