Bronasti obroček iz železne dobe
Na območju Divje jame (ali Babje jame) nad naseljem Plave v občini Kanal ob Soči je bilo v letu 2021 odkritih nekaj predmetov. Pred vhodom v jamo so bili najdeni kosi zvonca iz bakrove zlitine, železen nož, nedoločljiv železen paličast predmet, različni kovanci, gumb iz medenine ali podobne zlitine, kosi živalskih kosti ter nekaj odlomkov stekla iz druge polovice 19. in prve polovice 20. stoletja.
Nekoliko naprej v jami se je nahajalo nekaj odlomkov keramike, ki so verjetno pripadali eni ali morda dvema posodama. Zaradi skromne ohranjenosti sicer niso natančno določljivi; na podlagi primerjav s keramiko z različnih arheoloških najdišč v bližini jih umeščamo med starejšo železno dobo in pozno antiko (8. st. pr. n. št.–6. st. n. št.).
Posebej je našo pozornost pritegnil dobro ohranjen bronast obroček z izrastki, kakršne poznamo z več najdišč iz starejše in mlajše železne dobe.
Kakšen je bil in čemu je služil?
Večina tovrstnih obročkov z izrastki v premeru meri približno tri centimetre in so podobno izdelani. Najpogosteje imajo šest izrastkov, lahko pa tudi manj. Priljubljeni so bili tudi na Goriškem, od koder jih poznamo predvsem kot grobne pridatke ali kot darove s kultnih mest. Odkriti so bili npr. v bližini Bodreža, na Mostu na Soči in Medejskem hribu blizu Gorice. Najdeni so bili posamezno ali nadeti na igle različnih fibul. Druga slovenska najdišča, npr. grobne najdbe na Dolenjskem, kažejo še, da so bili takšni obročki deli moških pasov, ki so bili v osnovi izdelani iz usnja in so imeli bronaste okove.
Kaj še o teh obročkih povedo mesta, kjer so bili najdeni?
Glede na to, da so bili odkriti večinoma na kultnih mestih in v grobovih, nadeti tudi na drugi nakit, jim pripisujemo apotropejski značaj. Imeli naj bi torej moč, da odganjajo nesrečo in pred njo varujejo.
Obroček, ki ga predstavljamo, je bil odkrit v jami, a ni znano, v kakšnem kontekstu natanko se je nahajal – ali gre za izgubljen predmet, predmet iz začasnega bivališča, groba, s kultnega mesta ... Jame so imele namreč skozi zgodovino različne vloge. V zgodnji prazgodovini so ljudem služile kot bivališča, bile so tudi staje za živali ter prostori, kjer so opravljali rituale. V bronasti in železni dobi so dobile izrazito kultno oz. obredno vlogo, predvsem se je povečala njihova uporaba za namen pokopavanja in svetišča. Tudi v rimskem obdobju so predstavljale posebno točko v naravi. Razumeli so jih kot prostor, kjer se rojevajo božanstva in kjer počivajo duše umrlih. V nemirnem obdobju zgodnjega srednjega veka so jih uporabljali predvsem kot skrivališča ter kot pastirska zavetišča oz. staje za živali. Človek pa se je v njih zadrževal tudi v mlajši zgodovini. V publikacijah o staroverskih mestih se Divja jama (ali Babja jama) omenja kot obredno mesto.
O novem arheološkem najdišču so nas obvestili Simon Rutar, Primož Kos in Jani Kutin, ki so odkrite najdbe tudi vestno predali v hrambo Goriškemu muzeju, za kar se jim najlepše zahvaljujemo.
Foto: Katarina Brešan, fototeka Goriškega muzeja
Teja Gerbec