Kaj razkriva dolžniška knjiga gospostva Dobrovo
Knjiga, ki na platnici nosi naslov Libro crediti 1610 sino 1619, je bila kmalu po pridobitvi leta 1998 razstavljena na gradu Dobrovo. Rokopis ščitijo pergamentne platnice, v katere so vložene papirne pole. Pergament je bil mestoma potrgan, tako da so nastale manjše luknje. Pretrgane so bile tudi skoraj vse usnjene vrvice, s katerimi so papirne pole pritrjene na pergamentno platnico. Obnova prostorov in zaprtje zbirke nam je omogočila, da smo dragoceno delo oddali v restavriranje Centru za restavriranje in konserviranje arhivskega gradiva Arhiva Republike Slovenije, ki je konec leta 2023 delo zaključil. Rokopis je knjiga dolgov zakupnikov zemljišč v Brdih, ki jih je imela v lasti družina Colloredo. To potrjuje tudi daljši naslov na prvi strani rokopisa, ki se glasi Libro di crediti et restanti di Colli del ill(ustrissi)mi s(igno)ri Colloreddi che comincia del'Anno 1610 sine 1619.
Dolžniška knjiga je pomemben vir tako za proučevalce gospodarske zgodovine kot tudi za raziskovalce priimkov, saj nam podaja številne s tem povezane podatke. Kaže, da kmetje niso vedno uspeli poravnati vseh obveznosti, saj se v knjigi pojavljajo zabeležke večjih vsot denarja in vina ter zaostalih obveznosti, ki so jih dolgovali družini Colloredo. Abecedno kazalo dolžnikov na začetku ni razvrščeno po priimkih, temveč po imenih posameznikov. To nam kaže, da je bil proces uvajanja priimkov v tem času še v teku: priimke posamezniki že imajo, vendar so bila takrat pomembnejša osebna imena. V času po propadu rimskega imperija se je namreč v Evropi uveljavil sistem identifikacije z osebnim imenom, ki so mu lahko dodali neki razpoznavni vzdevek, vendar se le-ta ni prenašal na potomce.
Težnja po uvajanju priimkov se je začela z demografskim porastom v 11. in 12. stoletju. Sprva se je ta trend uveljavil med plemiškimi družinami in se šele nato razširil med preostalim prebivalstvom. Najkasneje so dobili priimke berači, hlapci in gostači, ljudje iz najnižjih slojev brez stalnega bivališča. Tudi v Brdih lahko proces uvajanja priimkov opazujemo na podlagi arhivskih zapisov. Nekateri, v knjigo na Stari gori vpisani romarji iz Brd, v začetku 16. stoletja že imajo priimke, drugi pa so vpisani le z osebnim imenom. Ti so se, kot stoletja prej, dodatno identificirali z očetovim (npr. Mark, sin Jurija iz Kožbane), poročene žene pa z moževim osebnim imenom (npr. Margareta, Jakobova žena).
V katoliških državah je raba priimka postala obvezna leta 1564, ko je tridentinski koncil od vseh župnij zahteval vpis krščenih z imenom in priimkom. Dolžniška knjiga tako dokumentira, da je kmečko prebivalstvo že imelo priimke, kaže pa na vztrajanje prakse identificiranja z imenom. V knjigi se pojavljajo priimki, ki se ohranjajo še danes v Brdih: Zamar, Polenčič, Bizjak, Četrtič, Kristančič … Pojavljajo pa se tudi taki, ki se niso obdržali do današnjih dni: Fanten, Lunji (Lugni), Fakin, Venika, Galjot … Zanimiv je npr. zapis priimka Gasparincig, ki je tekom stoletij izgubil končnico in se preoblikoval v Gašparin. 16. junija 1610 se omeja »Adam Gasparincig della Centa di Nebula«, kar kaže, da je bil kraj oblikovan kot utrjeno naselje. V sosednji Furlaniji se omembe utrjenih vasi pojavljajo že v virih 13. in 14. stoletja, v Brdih pa imamo tako opredelitev do sedaj izpričano še za vas Gradno leta 1315.
Tanja Gomiršek
Foto: Katarina Brešan