Sodavica iz steklenice bratov Kosovel
Tokratni predmet meseca se je nekoč uporabljal na gostinskih pultih in z njegovo pomočjo so gostje dobili sveže izdelano gazirano vodo oziroma sodavico.
Zgodovina izdelave sodavice sega v pozno 18. stoletje. Prvič je bila gazirana voda, kot jo poznamo danes, ustvarjena leta 1767, ko je angleški kemik Joseph Priestley izpopolnil metodo za raztapljanje ogljikovega dioksida v vodi. Ta postopek je ustvaril mehurčke, ki so pijači dali osvežujočo gazirano teksturo. Priestlyjev izum je pomenil preboj, ki je odprl vrata za nadaljnji razvoj sodavice.
V 18. stoletju je nemški imigrant Jacob Schweppe izpopolnil postopek in v Ženevi ustanovil podjetje Schweppes. Schweppe je izboljšal postopek karbonizacije in začel množično proizvodnjo gazirane vode, ki je hitro postala priljubljena v Evropi. Do sredine 19. stoletja se je proizvodnja sodavice razmahnila in postala dostopna širšim množicam.
Razvoj sodavice se je nadaljeval z dodajanjem okusov, kar je privedlo do nastanka različnih vrst gaziranih pijač, kot so toniki, limonade in kasneje kola. Steklenice za sodavico so se prav tako razvijale, saj so se proizvajalci osredotočili na izboljšanje materialov in dizajna, da bi pijača ostala sveža in gazirana čim dlje.
Steklenice za 'seltzer' ali sifonske steklenice delujejo s pomočjo tlaka za ustvarjanje in vzdrževanje gazirane vode. Izdelane so iz debelega stekla ali kovine in vsebujejo sifonski mehanizem z ročico in cevjo, ki sega do dna steklenice. Najprej se napolnijo s hladno vodo in CO2 pod visokim pritiskom, nato pa se tesno zaprejo. Ob pritisku na ročico se voda zaradi tlaka iztisne iz steklenice kot gazirana pijača. Te steklenice učinkovito ohranjajo karbonizacijo, so večkratno uporabne in estetsko privlačne.
Steklenica ima odtisnjeno na eni strani ime podjetja, zgornji del iz kovinske zlitine pa razkriva, da je bil sifon izdelan v podjetju Rigamonti iz Milana. Notranji del stekla je z leti začel razpadati, kar je na prvi pogled videti, kot da bi bila steklenica umazana. Naša steklenica izvira iz sosednje Gorice. Prodajali oz. uporabljali so jo v podjetju bratov Kosovel (F.lli Cossovel) s sedežem v ulici XXIV. maja št. 19. Glede na dostopne podatke lahko trdimo, da je bilo podjetje bratov Kosovel aktivno že med obema vojnama, saj se v manjšem vodniku po mestu Gorica iz sredine tridesetih let 20. stoletja med naštetimi tovarnami nahaja tudi obrat za izdelavo gaziranih pijač omenjenih bratov. Domačin, ki ima prav tam, kjer je nekoč stala tovarna, danes pisarno, nam je povedal, da se živo spominja, kako je še v 50-ih letih kot otrok prihajal v tovarno po tam izdelano oranžado.
David Kožuh
Foto: Katarina Brešan