»Rozast zajec«, povezan s svetovno znano zajčico
Med etnološkimi predmeti imajo pomembno mesto tudi igrače, ki nosijo velik čustveni naboj in pričajo o preteklosti ter osebnih zgodbah njihovih lastnikov. Te igrače, pogosto predane iz generacije v generacijo, niso le predmeti za igro, ampak simboli ljubezni, varnosti in spominov. Pripovedujejo o otroštvu, družinskih vezeh in kulturnem okolju, v katerem so bile uporabljene. Med najbolj dragocenimi so tiste, ki so bile izdelane ročno ali pa pridobljene v posebnih okoliščinah, s čimer pridobijo še dodatno vrednost in pomen.
Pred kratkim pridobljen predmet v zbirko igrač Goriškega muzeja je lastnica Tanja Badalič, pisateljica, pesnica, ilustratorka in raziskovalka, imenovala kar Rozast zajec. To je bil njen najljubši zajec. Prinesla ji ga je stara mama Jožefa - Pepca Badalič iz Oseka, ki je hodila čez mejo v Italijo čistit k različnim premožnim družinam, ki so imele odraščajočo mladino, zato so ji podarili kup igrač, ki sta jih nato "podedovala" z bratom. Prinesla ji ga je v sredini oziroma drugi polovici osemdesetih let 20. stoletja. Čeprav je bil že takrat precej obrabljen in z rumeno-oranžnim madežem na tački, je takoj postal "njen". Brez njega ni šla spat še v najstniških letih.
Tanja se spominja, da je zajca nesla s sabo, kamor koli je šla. Tudi v bolnišnico v Šempetru pri Gorici, kjer je preživela nekaj dni, ko so ji leta 1990 odstranili mandlje. V bolnišnici ga ni dala iz omarice. Morda se je bala, da bi tudi njega operirali ali pa da bi ji ga vzeli. Pravi, da ji je bil preveč pomemben, da bi tvegala. Da bi jo potolažila zaradi operacije, ji je mama kupila še enega novega belega zajca, s katerim sta potem postala najboljša plišasta prijatelja. Zaradi predhodne obrabe je bil Rozast zajec večkrat pošit: smrček, oči, ušesa, glava ... "Kirurške" popravke sta izvajali njena mama in stara mama.
Nekoč je v italijanskem časopisu Topolino videla ilustracijo, ki je zelo spominjala na njenega zajca. Šele ko ga je oddala v varstvo v Goriški muzej, je raziskala, ali dejansko obstaja lik, po katerem je nastala plišasta igrača. Odkrila je, da je rožnati zajec svetovno znani lik zajčice My Melody, prijateljice Hello Kitty. Lik My Melody iz leta 1975 naj bi bil osnovan na pravljičnem liku Rdeče kapice – zato je najprej imel rdečo kapico, ki je kasneje postala rožnate barve. Morda ni naključje, da je leta kasneje Tanja napisala diplomsko nalogo na temo Rdeče kapice in izdala slikanico Zajčev prostor z likom zajca v glavni vlogi. Zdaj, ko je Rozast zajec v zanesljivem varstvu v našem muzeju, Tanja raziskuje zgodbe o živalih iz preteklosti domačega kraja in širše Goriške, da bo nekega dne postregla z novimi živalskimi zgodbami.
Če se za trenutek ozremo še v zgodovino tekstilnih igrač, bi nam pogled lahko segel kar do starodavnega Egipta ali antike, večji razcvet pa so doživele v obdobju renesanse, ko so postale vse bolj dovršene. Šele razvoj industrijske revolucije je omogočil množično proizvodnjo in širši dostop do tovrstnih igrač, kar je privedlo do razcveta plišastih igrač, ki so še danes priljubljene, med njimi najbolj plišasti medved. Pojavil se je v začetku 20. stoletja skoraj istočasno v Združenih državah Amerike in Nemčiji, kjer je leta 1902 Richard Steiff zasnoval prvega gibljivega plišastega medvedka.
A če se od medvedov vrnemo k zajcem, Tanjin Rozast zajec bo skupaj z drugimi igračami iz zbirke Goriškega muzeja jeseni odpotoval v Maribor, kjer se bo v Muzeju narodne osvoboditve Maribor pridružil igračam na razstavi Igre moje mladosti. Morda pa bo prav tam najmlajšim povedal zgodbo o sebi in njegovi skrbnici.
David Kožuh
Foto: Katarina Brešan