Menažka in električni grelec – priči pomembnega dogajanja med 2. sv. vojno na Goriškem
Pred seboj imamo muzejska predmeta, ki sama po sebi nimata velike vrednosti. Njun pomen je predvsem v tem, da sta se nahajala v prav posebnem prostoru, v katerem so se odvijali dogodki, zelo pomembni za razvoj NOB na Goriškem in na Primorskem. Nahajala sta se namreč v bunkerju »Pr' Barabonu« na Vogrskem 129, za katerega obstoj sta vedela samo lastnika hiše, Peter in Olga Fornazarič.
Štedilnik, skozi katerega je bil narejen vhod v bunker (foto: Davor Kernel).
Prvotni prostor, v katerem je bil pozneje bunker, je bil zgrajen med t.i. Drugo italijansko-abesinsko vojno. Sprva je bil prostor namenjen za odtok prašičjega blata. Ko so ga uredili, so ugotovili, da bi ga lahko uporabljali kot zbiralnik za vodo, saj bi zadržal do 30 hektolitrov vode. Istočasno je italijanska država sprejela zakonodajo, ki je lastnemu prebivalstvu prepovedovala marsikatero dobrino. Tako je družina Fornazarič sklenila, da bo omenjeni prostor uporabljala kot skladišče za razne dobrine, a je bila težava v tem, ker je bil podzemni prostor zelo vlažen. Ker je bil Peter Fornazarič »politično osumljen«, je računal tudi na to, da bi mu v primeru sile omenjeni prostor lahko služil kot zatočišče. Leta 1939 so ga začeli uporabljati za žganjekuho, ki je bila s takratno zakonodajo zelo omejena. To so lahko počeli tudi zaradi tega, ker je bil notranji dimnik speljan v glavni dimnik in ker je bila cev za vodo speljana pod zemljo. Stekala se je v okoli 50 metrov oddaljen jarek, ki je bil speljan ob hiši. Ta odtok so naredili z namenom, da bi v slučaju, če bi streha prepuščala in bi voda pritekla v podzemni prostor, lahko tudi odtekala. Urejena je bila tudi podometna električna napeljava.
Posebno vlogo je bunker pridobil v času NOB, zlasti od začetka jeseni 1942 do konca marca 1943. Izrednega pomena je bil predvsem zato, ker se je vanj vstopalo skozi štedilnik v svinjski kuhinji. Odstranili so kotel, kurišče z železno mrežo, ki se nahaja na vodljivih traverzah, pa so nato potisnili, da se je prikazal vhod v bunker s premerom 65 cm. Prvi, ki je prišel v bunker in je v njem deloval, je bil Tomo Brejc – Lojze, ki je v novembru 1942 pripeljal tudi dr. Aleša Beblerja – Primoža. Tako je omenjeni bunker od novembra 1942 do marca 1943 postal bivališče in delovno mesto dr. Beblerja. Po popisu in pričevanjih naj bi se v tem času v bunkerju nahajala mizica, postelja, zemljevid Evrope in električna razsvetljava. Od opreme, ki jo je uporabljal dr. Bebler, Goriški muzej hrani menažko in električni grelec – pečico. Menažka z dvema ročajema, premerom 16 cm in visoka 8,5 cm je izdelana iz aluminija, medtem ko je pečica ali električni grelec iz pločevine premera 15,5 cm in višine 29 cm. Glede na to, da ima grelec moč 700 W in deluje na istosmerni tok (120 V), je morala biti električna napeljava dovolj zmogljiva in precej zanesljiva. Žal se povezni električni kabel pečice oziroma električnega grelca ni ohranil. Zanimiva je tudi ploščica na pečici, na kateri piše Rising of Heat – prodotto italiano. Na napisni ploščici sta označeni tudi moč pečice (700 W) in napetost (120 V).
Poleg Toma Brejca in dr. Beblerja so bili občasno nastanjeni tudi drugi partizanski funkcionarji, ki so imeli pomembno vlogo pri širjenju zavesti o pomenu NOB za Goriško in Primorsko: Tone Velušček – Andrej, Andrej Humar, Julij Beltram, Drago Marušič – Blaž, Franc Leskošek – Luka, Vlado Babič, Mirko Bračič idr. Bunker je bil zaseden vse do konca druge svetovne vojne, vmes pa se je zgodilo kar nekaj incidentov, ki bi lahko pripeljali do tragičnih dogodkov. Kot zanimivost velja omeniti, da sta se v decembru 1944 v njem ustavili tudi zdravnici Franja Bojc Bidovec in Pavla Jerina Lah, ki sta se vračali iz zapora in sta v hiši čakali zvezo za odhod v partizane, kjer sta nadaljevali svoje delo.
Davor Kernel
Foto: Katarina Brešan