Hubert Bergant se je rodil 13. 11. 1934 v Kamniku. Njegova starša sta bila glasbena navdušenca in pevca v domačem cerkvenem zboru. Tako se je Hubert že v mladosti srečal z orglami. Po maturi na kamniški gimnaziji leta 1953 se je vpisal na glasbeno akademijo, kjer je leta 1959 diplomiral iz klavirja in leta 1960 še iz orgel. Kot štipendist Prešernovega sklada je študij orgel nadaljeval na dunajski Akademiji za glasbo in gledališko umetnost. Vzporedno je študiral tudi na Filozofski fakulteti v Ljubljani in leta 1964 diplomiral iz umetnostne zgodovine. Istega leta je začel poučevati umetnostno vzgojo na novogoriški gimnaziji. Leto kasneje je začel poučevati še orgle na ljubljanski Akademiji za glasbo. Najprej honorarno, od leta 1972 kot docent in nato kot redni profesor. Tako je Hubert Bergant postal osrednja avtoriteta na področju orgelske glasbe na Slovenskem. Na mlajše orglavce je vplival neposredno kot profesor ali posredno z razvijanjem učnih metod in načrtov za vse stopnje izobraževanja [1].

Prvi samostojen koncert je imel leta 1963 v Ljubljanski stolnici [2], z redno koncertno dejavnostjo je začel jeseni 1967, ko je imel tri nastope: v Mirnu pri Gorici, v Gorici in v Ljubljani [3]. Sam ali v sodelovanju z drugimi glasbeniki je veliko nastopal na koncertih po Sloveniji: v Mariboru, na Bledu, v Piranu, Novem mestu, Novi Gorici, v baziliki na Sveti gori, v Mirnu na Mirenskem gradu in po krajih v takratni Jugoslaviji: v Dubrovniku pri glagolski maši v okviru Dubrovniških poletnih iger, v Grožnjanu in Zagrebu. Veliko in redno je nastopal v italijanskih mestih: Trstu, Gorici, Vidmu, Foglianu, Aosti, Gradežu, Coneglianu, v Borcei di Cadore, Riminiju,Torinu in v Sulmoni. Igral je tudi drugod po Evropi: na Dunaj, v Innsbrucku, Coventryu, Stamsu in Gradcu. Pomembna je njegova turneja leta 1972 po takratni Sovjetski zvezi, ko je nastopal v Talinu, Rigi, Leningradu in v Odesi. Leta 1975 je v okviru velike turneje nastopal Veroni, Trentu, Talinu, Rigi, Bakuju, Moskvi, Leningradu, Lvovu, Pecsi in Vilni ter v benediktinskem samostanu v Melku, v Coventryu, na Dunaju in v Parizu [4].

V svojem repertoarju je poustvarjal dela starejših mojstrov: Marchanda, Couperina, Cierambaulta, Frescobaldija, Merula, Gabriellija, Cavazonija, Zipolija, Schlicka, Frobergerja, Buxtehudeja, Pachelbela, Krebsa, Bruhnsa, Czernihorskega, dela Bacha, Händla, mojstrov romantike: Mendelssohna, Francka, Regerja, Widorja, Boelmanna ter modernih: Langlaisa, Alaina, Heilerja, Himdemitha in drugih. Od Slovencev je poustvarjal dela Stanka Premrla, Matije Tomca, Slavka Osterca, Lucijana Marije Škerjanca, Ubalda Vrabca, Primoža Ramovša, Sama Vremška in drugih. Televizijske oziroma radijske postaje RTV Ljubljana, Novi Sad in Trst so posnele več njegovih nastopov [5].

Gramofonske plošče so nosilci analognega zapisa zvoka. Na tržišču so se uveljavile ob začetku 20. stoletja, ko so zamenjale starejše nosilce, predvsem fonografske cilindre. Najprej so jih izdelovali iz šelaka, v drugi polovici 20. stoletja pa predvsem iz polivinilklorida, zato jim pravimo tudi vinilke. Zvok je na ploščo odtisnjen v obliki spiralnega utora, ki mu gramofonska igla sledi med vrtenjem. Hitrosti vrtenja so različne in odvisne od velikosti plošč. Velike plošče, ki jim v angleščini pravimo long play, ali z udomačenim izrazom lp-jke, lahko predvajamo na gramofonih pri 33 obratih na minuto [6]. Prva doba vinilk se je pri nas končala ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so jih začele izpodrivati [7]  zgoščenke ali cd-ji. Bile so cenejše, enostavnejše za uporabo in prodajalci so obljubljali, da so večne. V zadnjih dveh desetletjih pa se vinilke vračajo v uporabo predvsem zaradi svojega čustvenega naboja, nostalgije, pa tudi zaradi zgodovinskih posnetkov, ki niso presneti na druge nosilce zvoka.

Bergantova zbirka gramofonskih plošč združuje 562 gramofonskih plošč, ki so skoraj vse velikega formata. Izdane so bile med letoma 1950 in 1990 in prihajajo iz različnih založb, krajev in držav. Očitno jih je prinašal s svojih potovanj. Med posnetki najdemo opere, skladbe za simfonični orkester in soliste. Med instrumenti so zastopani vsi, čeprav sta čembalo in orgle najpogostejša. Posnetki orgelske glasbe so Bergantu služili kot pomoč pri študiju repertoarja in pri pripravljanju sheme registrov orgel, ki jih je moral nastaviti za vsak instrument posebej. Med skladatelji najdemo vse od J. S. Bacha do Alojza Srebotnjaka.

Borut Koloini

Fotografije plošč: Katarina Brešan

[1] Povzeto po: Novi Slovenski biografski leksikon. Spletni vir: https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1002090/. Pregledano 5. 5. 2024.
[2] Povzeto po: Novi Slovenski biografski leksikon. Spletno vir: https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1002090/. Pregledano 5. 5. 2024.
[3] Primorski slovenski biografski leksikon, Gorica, 1974, str. 66.
Povzeto po: Novi Slovenski biografski leksikon. Spletno vir: https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1002090/. Pregledano 5. 5. 2024
[4] Povzeto po: Novi Slovenski biografski leksikon. Spletni vir: https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1002090/. Pregledano 5. 5. 2024.
[5] Povzeto po Wikipediji, prosti enciklopediji. Spletni vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Gramofonska_plo%C5%A1%C4%8DaWikipedija, prosta enciklopedija. Pregledano 5. 5. 2024.
[6] Povzeto po Wikipediji, prosti enciklopediji. Spletni vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Gramofonska_plo%C5%A1%C4%8DaWikipedija, prosta enciklopedija. Pregledano 5. 5. 2024. 
[7] Povzeto po Wikipediji, prosti enciklopediji. Spletni vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Gramofonska_plo%C5%A1%C4%8DaWikipedija , prosta enciklopedija. Pregledano 5. 5. 2024.

Zbirka gramofonskih plošč Huberta Berganta

Menažka in električni grelec – priči pomembnega dogajanja med 2. sv. vojno na Goriškem

»Rozast zajec«, povezan s svetovno znano zajčico

Sodavica iz steklenice bratov Kosovel

Replika letala Edvarda Rusjana Eda V. od izdelave do Eda centra