Marija z detetom: Poročni dar goriških prijateljev Ljubki Šorli in Lojzetu Bratužu
Pesnica Ljubka Šorli (1910–1993) je doživela vsa prelomna razdobja 20. stoletja: prvo svetovno vojno kot otrok, drugo svetovno vojno kot mati dveh otrok in vdova, saj je leta 1937 njen soprog Lojze Bratuž postal žrtev fašističnega nasilja. To nasilje se jo je tudi neposredno dotaknilo, ko jo je leta 1943 italijanska policijska oblast zaprla in jo nato poslala v taborišče v Zdravščino. Po drugi svetovni vojni je živela in ustvarjala v Gorici kot aktivna pripadnica slovenske narodne skupnosti v Italiji.
Jeseni šla na pot sva z roko v roki
in v cerkev Vnebovzete pokleknila,
dosmrtno zvezo sva pred njo sklenila,
sam božji Duh je plaval pod oboki.
Ljubka Šorli (Venec spominčic možu na grob, III)
Vera Tuta Ban iz Sesljana, nečakinja pesnice Ljubke Šorli Bratuž, nam je novembra letos podarila fotografije in predmete, med drugim tudi tri slike, olja na platnu, umetnice Mare Kralj Jeraj, žene slikarja Toneta Kralja. Družina Toneta Kralja je bila z družino Lojzeta Bratuža prijateljsko povezana. Družini sta ostali v stiku tudi po smrti Lojzeta Bratuža. Kraljeva slika, portret Lojzeta Bratuža, ki je nastal v letu njegove smrti, 1937, je potomcem še danes ljub spomin.
Marija z detetom: Slika Mare Kraljeve – poročni dar prijateljev, je vedno visela v Ljubkini spalnici nad zakonsko posteljo (foto: Katarina Brešan).
Ljubka Šorli in Lojze Bratuž sta se poročila septembra 1933 v Tolminu, v zakonu pa sta se jima rodila hči Lojzka in sin Andrej. Ljubka in Lojze sta se spoznala leta 1930, ko je bil on imenovan za nadškofijskega nadzornika cerkvenih pevskih zborov. To imenovanje mu je odprlo pot do zborov po deželi, ki jih je redno obiskoval, jih spodbujal in jim pomagal v težavah. Tako je velikokrat prihajal tudi v Tolmin.
Levo od novoporočencev sta Jožko Bratuž in Marica Šorli, desno pa Jože Šorli in mama Alojzija ter Lojzetova sestrična Željka Simčič; zadaj stoji tolminski dekan Josip Vodopivec, ki je vodil obred poroke.
O tem, kako sta se Ljubka in Lojze spoznala, nam je gospa Vera povedala:
»Ko je je umrla teta Vera, leta 1931, takrat je prišel tudi on s prijatelji na pogreb. To pomeni, da je poznal Ljubko. Odločilno pa je bilo, ko so Lojzeta zaprli. Leta 1932 je bil devet mesecev zaprt. Najprej šest mesecev, potem še nekaj brez obtožnice, brez nič. In je imel najhujši zapor, bil je namreč zaprt v samici. So se ga bali, ker je imel vpliv na ljudi. Oni so videli, da preko župnije, preko pevskih zborov … kamor on pride, je bilo zmeraj veselje, navdušenje. Lepo so peli, ampak tudi po nastopu je bilo veselo. In on je bil njihov »capo«, on je bil glavni. In je bil prijatelj z vsemi duhovniki. Kjer je bila kakšna verska fešta, nova maša, poroka, povsod je bil Lojze zraven. In to je bilo nedopustno za italijansko oblast. Že prej je imel hišno preiskavo. In takrat so ga zaprli. Ni bilo nobene obtožnice. In v tistem času mu je teta Ljubka pisala v zapor.«
Lojze Bratuž je bil tisto leto v ječi do konca junija, nato pa so ga izpustili in mu dali amonicijo, to pomeni, da ni bil konfiniran in je lahko ostal blizu doma pod nadzorstvom. Vendar ker se je avgusta na cesti ustavil in klepetal s Poldetom Kemperletom, znanim goriškim časnikarjem, ki so ga takrat fašisti imeli za sumljivo osebo, je moral ponovno v zapor. Ljubka in Lojze sta si v tistem obdobju intenzivno dopisovala: iz prijateljstva se je rodila ljubezen. Ko se je oktobra vrnil iz zapora, ga je Ljubka obiskala na njegovem domu, saj on zaradi amonicije ni smel nikamor. Poročila sta se v Tolminu septembra 1933.
Ker je imel Lojze Bratuž med goriškimi skladatelji prisrčne prijatelje, so le-ti poskrbeli, da se je na njun poročni dan glasila pesem. O tem dnevu je Ljubka leta 1975 na Radiu Trst A povedala profesorici Mariji Češčut sledeče:
»Vinko Vodopivec nama je komponiral poročno pesem na besedilo iz Venca, za tenor in orgle. Zapel jo je Jožko Bratuž, na orgle pa ga je spremljal skladatelj Emil Komel. Vodopivec je prijatelju Lojzetu poklonil prelepo Fugo za orgle, s pomenljivim komentarjem … Med poročno mašo je prepeval tolminski zbor. Najbolj sva bila ganjena, ko se je s kora oglasila najina pesem V duši plamen nam čist gori.«
Pred cerkvijo v Tolminu belo oblečene deklice spremljajo ženina in nevesto (levo). Poročna slika Ljubke Šorli in Lojzeta Bratuža. Tolmin, 11. septembra 1933 (desno).
Svečanost trenutka lahko srkamo ob opazovanju fotografij izpred cerkve v Tolminu, le streljaj od Ljubkinega domovanja. Žal se je skupna sreča mlade družine prekinila ob božiču leta 1936, njuna intimna in družinska tragedija je takrat postala kolektivna travma slovenske skupnosti na Primorskem. Hkrati pa je usoda in drža Ljubke in Lojzeta marsikomu od sodobnikov dala motivacijo za osebni pogum v letih, ki so prihajala, oziroma, kot so mu napisali prijatelji ob obletnici smrti s pomočjo svetopisemskega stavka: »Glejte, kako umirajo pravični. V očeh nespametnih je njihova smrt poraz … Oni pa so v miru«.
Gospe Veri Tuta Ban se za podarjene predmete in fotografije iskreno zahvaljujemo, z obljubo, da bomo skrbno hranili in predstavljali zaupano nam dediščino.
Marko Klavora