Domov Občasne razstave preVETRItev/interVENTI in castello

preVETRItev/interVENTI in castello

Avgust Černigoj s sopotniki in učenci

Bidermajerska dnevna soba grofov Coronini

Retrospektivna fotografska razstava Gorana Antleja »Inkognito«

Lokalne gline in dediščina. Posočje–Kras

Wagnerjeva ograja na Solkanskem mostu

GO S50-60

Leta 1970 je Miela Reina (Trst, 1935–Videm, 1972) skupaj s prijatelji umetniki Enzom Cognom, Carlom de Incontrerom in Mariom Sillanijem iz društva „Centro Operativo Arte Viva“ v Trstu pripravila serijo 22 domiselnih projektov z naslovom „interVENTO“, ki jih je navdihnil značilen element tržaškega mesta, da bi sodelovala pri pobudi „Studia 970 2“ v Vareseju, kamor jo je povabil Luciano Giaccari, pionir na področju umetniškega videa in pobudnik za nastanek obsežnega arhiva. Nastalo delo je ironična in pravljična serija zamisli, ki so prav zaradi moči neposrednosti skicirne tehnike danes še posebej privlačne, saj povzemajo številne umetnici ljube teme, tehnike in rešitve, od risbe do kolaža, od projekcije do happeninga, od slikovno-scenskih predmetov in likov do stripovskih pripovedi.

Iz Reinine pripovedne vizualne abecede izhaja zlasti izum „zanikrnega malega stroja“, imenovanega eolofon, ki je nastal v sodelovanju s skladateljem Carlom de Incontrero (Trst, 1937) z namenom, da bi - ko bi začel delovati - v prostoru vibrirala vsa stekla, vsako s svojo značilnostjo, ali celo, če bi ga postavili v naravo, da bi nanj igrali le poklicni glasbeniki. Fotografije tega happeninga, kjer ni bilo prisotno občinstvo, je takrat posnel Mario Sillani Djerrahian (Adis Abeba, 1940) v parku vile Revoltella, v dialogu z rastlinjakom iz 19. stoletja in angleškim vrtom.

Dela Miele Reina so postavljena v dialog z nekaterimi asemblaži Vasje Žbone (Miren, 1945–Pariz, 2013), ki kažejo na bolj igrivo in skoraj dadaistično plat tega kiparja, ki je kljub temu, da je živel v Parizu, navdih iskal predvsem v naravi domačega kraja, na katero je ostal navezan. Žbona se je iz rodnega Mirna preselil v pariško metropolo in vstopil v krog kubanskega umetnika Augustína Cárdenasa. Kot njegov pomočnik je prevzel njegove nadrealistične pristope in tako imenovani biomorfizem, ki abstrahira oblike iz rastlinskega sveta. Žbona je za svoja dela, ki jih je imenoval „drobcena zrna vetra“, uporabljal različne materiale, bron, kamen, predvsem pa je ljubil različne vrste lesa, ki s svojimi linijami in odtenki ustvarjajo vedno nove kompozicije. V seriji asemblažev mu je uspelo zbrati vsakdanje predmete, ki niso bili več uporabni in jih je s subtilno ironijo preoblikoval v majhne, skoraj utopične, poetične kompozicije, s čimer je svobodno prestopil meje konvencionalnega. Ta umetnikova narava se odraža tudi v kratkih pesmih, ki jih je rad pisal v francoščini in zvenijo kot utrinki minljivih trenutkov: Feuille rouge d'automne / Chaloupe / Au vent qui passe (Rdeči jesenski list / Čoln / V mimoidočem vetru).

Ob teh zgodovinskih raziskavah naletimo na nenavadno delo zvočnega umetnika Micheleja Spanghera (Gorica, 1979), ki se v svojem opusu posveča predvsem tehnološko in konceptualno zelo dodelanim zvočnim skulpturam. Tokrat predstavlja igrivo risbo na papirju s flomastri z naslovom „Pictura vento boreale“, ki je nastala kot poskus vizualizacije nečesa nevidnega, nestanovitne snovi, zraka, v katerega smo nenehno potopljeni, skozi njegovo dinamično pojavljanje v obliki vetra. Spanghero se je tako odločil, da bo na veje drevesa privezal flomastre in pustil, da gibanje vej, ki jih stresajo sunki burje, na papirju izrišejo grafične poteze (glej naslovno sliko). Rezultat je torej sad naravnega procesa, v katerem umetnik zadrži svojo subjektivno voljo in vlogo materialnega avtorja postavi v oklepaj ter pusti naravnemu pojavu, da se uveljavi in razkrije svojo naključnost.

Razstava se nadaljuje z dvema prefinjenima črno-belima triptihoma fotografa Furia Scrimalija (Trst, 1959), ki pripovedujeta o besu burje na kraški pokrajini. Na prvem umetnik prikazuje učinke hladnega severnega vetra na elementu vode, ki se iz snega spremeni v led in ga sunki oblikujejo v neverjetne oblike. Iz kraških zametov, kjer se prepletata svetla in temna burja, nastane pravo kiparsko delo. V triptihu, posvečenem suhim kamnitim zidovom, značilnim kraškim gradnjam, postavljenim prav za obrambo pred močnim vetrom, izpostavlja delo, ki ga je ustvaril človek in ki z uporabo kamna zaznamuje našo naravno in kulturno krajino. Scrimalija navdušujejo starodavne grafične značilnosti teh podeželskih gradenj, ki jih je Unesco leta 2018 upravičeno uvrstil na seznam nesnovne kulturne dediščine. S triptihom razmišlja o uravnoteženosti in obrtniški spretnosti gradnje ter v njih išče tihe zgodbe neštetih ljudi.

Razstavljena dela spremlja zvočna instalacija „Burja - dih absurda“ Jesusa Valentija More Castra (Venezuela, 1994). Zvočni projekt, posvečen tržaški burji, je zvočna kompozicija, ki znameniti mestni veter spremeni v pravo zvočno doživetje. Veter, posnet v različnih situacijah, postane surovina za kompleksno akustično manipulacijo, ki jo navdihujejo tehnike glasbenega kontrapunkta, kjer je tema obdelana na več načinov. Delo združuje naravo in tehnologijo, red in kaos ter poslušalca vodi k ponovnemu odkrivanju vetra skozi glasbo, v nenehni igri med slišnim in nevidnim.

Razstava je nastala v sodelovanju z Arhivom Miele Reina in Muzejem burje, sodi v deseto izvedbo festivala Energija prostorov - Festival vetra in kamna, naslovljeno Kraška polifonija, ki ga prireja društvo Casa CAVE iz Vižovelj ob podpori Avtonomne dežele Furlanije - Julijske krajine, Občine Devin Nabrežina in Fundacije Pietro Pittini.

(Foto: Katarina Brešan)

Lokacija: Grad Kromberk

Od: 28 nov 2024
Do: 26 jan 2025

kuratorja:
Katarina Brešan in Massimo Premuda