Industrijska dediščina na Goriškem
Imena nekdanjih fabrik počasi izginjajo v zgodovino. Ostaja industrijska dediščina. Kaj te besede pomenijo, se zavemo, ko se sprehodimo mimo opuščenih tovarniških poslopij.
Imena nekdanjih fabrik, s katerimi so živele generacije, počasi izginjajo v zgodovino. Ostaja industrijska dediščina. Kaj te besede pomenijo, se zavemo, ko se sprehodimo mimo opuščenih tovarniških poslopij, tovarniških hal. V nekaterih so še vedno stroji, druge se že rušijo ali jih rušijo bagri, ki pripravljajo teren za nove dejavnosti.
V evropskem prostoru je zavedanje o pomenu industrijske dediščine privedlo do novih idej – opuščene tovarne so spremenili v muzeje, galerije, večnamenske kulturne dvorane, hotele, restavracije, v prostore različnih dejavnosti, ki ob ohranjanju spomina na nekdanje čase privabljajo turiste in dajejo kruh novim generacijam. Tako tovarne spet služijo skupnosti, čeprav na drugačen način.
O industrijski dediščini lahko govorimo z več vidikov: z arhitekturnega vidika, saj je vsaka doba razvila svojo arhitekturno obliko tovarniških poslopij; z vidika izdelkov, ki so še danes prepoznavni po posameznih tovarnah in oblikovalcih, ki so v njih delovali; z vidika vrednot, ki so se oblikovale z delavskim bojem in se izoblikovale v delavsko kulturo 20. stoletja. Industrijska dediščina je tako del naše kulturne in narodne identitete, ki je v globalnem svetu čedalje pomembnejša. Vpeta je v kronologijo razvoja gospodarskih dejavnosti in ne bi je bilo brez znanja izkoriščanja vodne sile, brez izuma parnega stroja, brez prometnih poti po kopnem in morju, brez bank, brez izobraževanja in ne nazadnje, brez pametne gospodarske politike, ki je v določenih trenutkih pospešila njen razvoj.
Pravi industrijski razvoj na Goriškem beležimo z vzponom meščanske kulture. Pričelo se je s svilarstvom, tkalnicami in predilnicami svile in bombaža, s papirnicami in valjčnimi mlini, rafinerijami sladkorja in predelovalnicami sadja ter fužinami in kovačijami. V drugi polovici 19. stoletja, ko so večinoma še delovale tradicionalne obrti, ki so se že združevale v zadruge, dobimo že zametke tovarn pohištva, obutve in tovarniško zasnovano opekarno. Po prvi svetovni vojni dobimo še cementarno, apnenico, tovarne pohištva in vrsto opekarn, vse kar je pomembno za obnovo porušenih domov. Industrijski razvoj je že pred prvo svetovno vojno pospešila elektrifikacija. Po drugi svetovni vojni se je industrija razvila na podlagi političnih odločitev tedanjega sistema in ustvarila tako imenovano delavsko kulturo, ki je na Goriškem zamenjala prejšnjo, prevladujočo tradicionalno kmečko kulturo. Še v sedemdesetih letih 20. stoletja so po demografsko ogroženih vaseh nastajale t. i. politične tovarne, s katerimi so poskušali ustaviti odseljevanje s podeželja.
Danes se velika industrijska podjetja preoblikujejo. Mnoga so šla v stečaj. Velike tovarne, stroji, skladišča, vrste delavcev ob sedmih zjutraj pri vhodu in ob treh pri izhodu, so le še spomin. Na industrijski dediščini preteklih časov gradimo novo kulturo manjših podjetij, zasebnih dejavnosti, kulturnih objektov, trgovskih centrov.
Muzealci bomo spomin na nekdanjo industrijo ohranili na muzejski razstavi, v depojskih prostorih, na fotografijah ter dokumentarnih posnetkih, obiskovalci pa ste nam pri tem pomagali. Pridobili in razstavili smo opremo nekdanje pisarne direktorja Mebla, ki so jo po vzoru pohištva za pisarno nekdanjega predsednika Jugoslavije, maršala Josipa Broza - Tita, izdelali v mizarskih delavnicah v Solkanu. Pridobili smo nekaj Meblovih izdelkov, imamo tudi opeke in korce Goriških opekarn, nekaj opreme iz Tekstine, značilne pločevinke za marmelado iz Fructala, vzorčne stole tovarne pohištva Lipa in še mnogo drugih predmetov.
Goriški muzej se z razstavo o industrijski dediščini na Goriškem vključuje v okvir Dnevov evropske kulturne dediščine 2015. S tem se povezuje v mrežo dvaintridesetih evropskih držav, ki jih povezuje prav tema industrijske in tehniške dediščine. Ta v današnjem stoletju postaja del splošne kulturne dediščine človeštva in eden izmed temeljev njenega nadaljnjega razvoja.
Lokacija: Grad Kromberk
Od:
1 sep 2015
Do:
1 dec 2017
Avtorji razstave:
mag. Inga Miklavčič-Brezigar, Klavdija Figelj, Boris Blažko
Strokovni sodelavci:
dr. Branko Marušič, Aleksandra Pavšič-Milost
Oblikovanje:
Boris Blažko
Kaligrafija:
Loredana Zega
Dokumentacija:
Andreja Bandelj
Video dokumentacija:
Ivo Saksida, Iztok Saksida, Anja Medved
Postavitev razstave:
tehnična ekipa Goriškega muzeja