Arhitekt v risbi 6
Modra nit - zbirka Claudia Dedenara (Trst, 1952–2017)
Bidermajerska dnevna soba grofov Coronini
Retrospektivna fotografska razstava Gorana Antleja »Inkognito«
Ko se je novembra leta 1973 prvič sestala skupina sedmih arhitektov: Lojze Drašler, Meta Hočevar, Tomaž Jeglič, Jernej Kraigher, Marko Mušic, Marjan Ocvirk in Janez Suhadolc, diplomantov šole za arhitekturo Univerze v Ljubljani, da bi predstavila, kaj zmore prispevati univerzumu slovenske likovne umetnosti arhitektska prostoročna risba, ni nihče pričakoval, da se bo potem še petič predstavila v zdaj že okrnjeni skupini in pokazala, kakšen ustvarjalni razpon in kvalitete je ustvarila v tej posebni disciplini v dobrega pol stoletja.
Meta Hočevar in Tomaž Jeglič se naslednjih razstav nista več udeleževala, Marjan Ocvirk pa je nedavno tega umrl. LOJZE DRAŠLER je ob prihodu na katedro za krajinsko oblikovanje (pozneje krajinsko arhitekturo) Biotehniške fakultete s svojo risbo razvil novo analitično metodo vrednotenja krajinskih lastnosti, ki je pozneje dobila v posebni publikaciji svojo teoretsko utemeljitev, ob tem pa je z monumentalno barvno podobo piranske »stolnice« dosegel enega vrhov svojega risarskega opusa.
Tretja razstava leta 1995 je nastala dobrih dvajset let po prvi. Katalog – zloženka nazorno pokaže, da so udeleženci, skoraj vsi, uvideli potrebo po močnejših barvnih poudarkih ali celo dospeli do povsem barvnih kompozicij ambientov ob hkratnem ukinjanju črtne risbe. Katalog – zloženka pete razstave Arhitekta v risbi leta 2005 je udeležencem omogočila, da se njihove barvite risbe objavijo v barvah. Svoj »notranji vpogled«, torej v samo strukturo krajine je bil zanj priložnost za poglobitev že nakazanih teoretskih izhodišč krajinskega upodabljanja to pot tudi v barvnih različicah. Med risbami je izbral risbo s svinčnikom s poti po Kitajskem, na kateri je izjemno občutljivo prikazal prehod z dolinske poseljene kulturne krajine v dramatično kitajsko visokogorje. Preostale kolorirane risbe so posvečene spominom na izbrane spomenike kulturne dediščine.
Risbe JERNEJA KRAIGHERJA so postale v petnajstih letih v prijemu mehkejše, nežnejše; z eno samo čvrsto komponirano in barvno močno naglašeno se je poslovil od prvotnih tipanj v ekspresivnem. Ob značilnih mestnih vedutah in eni redkih aksonometrij moderne stavbe se je v devetdesetih letih tudi pri njem pokazala potreba po močni barvni označitvi obmorskih motivov. To je bil njegov korak v neznano, korak v razgibano dramatično razpoloženje istrske obale. V letih do pete razstave leta 2018 je ostal zvest popotni risbi, a jo je po tolikih letih z močnimi šrafurami močno osenčil in jo znova povedel do stopnje izrazite črno-bele izraznosti. V zadnjih letih Kraigher še vedno potuje s skicirko od Dunaja do Gorice in Pordenona. S povsem svežo veduto Ptuja z barvnimi svinčniki na hrapavi podlagi je dosegel enega vrhov svojega opusa.
MARKO MUŠIČ se je na drugi razstavi leta 1988 z risbami vrnil v slovenski svet poetične krajine in z njo uglašenih naselij. Navrgel je tudi nekaj svojih projektantskih zamisli in konstrukcijskih študij, pa hkrati odprl povsem novo poglavje risb z motivi arhitektur in detajlov velikih italijanskih baročnih mojstrov. V zadnjih letih Mušič dokumentira poglede na ustvarjalno pot k svojim izvedenim pretežno spominskim oziroma sakralnim arhitekturam s skrbno izdelanimi risbami na prosojni papir, ki jih potem kopira na bel papir.
JANEZ SUHADOLC je od izhodišč leta 1973 z risbo še naprej krepil dinamično ekspresivnost ambientov, manj krajinskih, bolj posamičnih stavbnih, celo ladijskih ambientih in dodal povsem nepričakovane podobe avtomobilske kaotične zmede v barvah. Leta 1995 se je pri njem pokazal najopaznejši premik v barvno komponiranje motivov arhitekture in krajine. V dramatičnem nasprotju s strogo arhitekturno urejenostjo Mušičevih vizij deluje barvno razkošni svet risb in slik kot iz drugega sveta.
Razvoj projekta Arhitekt v risbi kaže preostale četverice še vse živo delujoče z izvrstnimi dosežki v smereh, ki so jih razvili v več kot petdesetletnem razvoju. Morda so jih prav te razstave z desetletnimi presledki gnale v nove avanture in izume v polju nekdaj mnogo bolj ozko razumljene arhitekturne risbe. V novem obdobju dolgo živeče generacije moremo upravičeno upati, da še niso izrekli zadnje besede.
Peter Krečič
Lokacija: Grad Kromberk
Od:
17 apr 2025
Do:
4 maj 2025