Kontakt

Prapor%201
Predmet meseca maja 2021

Nabrežinski prapor

Pevsko društvo Nabrežina je 8. in 9. septembra 1900 slovesno razvilo svoj društveni prapor. Modri svileni prapor iz pozlačenih črk in dekoracij je bil skrbno izdelan, ker je bila Nabrežina takrat bogat industrijski center kamnarstva. Tudi idejno sporočilo prapora, izvezeno na njem, pomembno priča o (slovenski) skupnosti v Nabrežini (danes v republiki Italiji) na začetku 20. stoletja:

Kot skalni bregovi Jadranskega morja
stoj trdno, zastava, v obrambo domovja.

Društveni prapori so bili v času avstro-ogrske monarhije tudi simboli nacionalne identitete ljudi in krajev. Okrog njih se je konstituirala in utrjevala nacionalna zavest slovenskega naroda po letu 1848, dokler le-ta še ni imel svoje države in lastnih državnih institucij. Pesnik in duhovnik Simon Gregorčič je leta 1884 poslal časopisu Slovan pesem Naš narodni dom (s prvotnim podnaslovom Združena Slovenija), kjer so tudi ti verzi: »Naš prapor bi na krov pripel, / dom blagoslovil bi vesel: / Bog živi vse Slovene / pod streho hiše ene!« V spremnem pismu uredniku časopisa je še zapisal: »Pošiljam Vam priloženo pesem, da jo priobčite v Slovanu, ako se vam ne zdi nevarna. V nasprotnem slučaju tj. ako bi jo morda utegnil državni pravdnik krivo tolmačiti bi jej morda ne škodil kratek uvod, kjer bi se izreklo, da mi želimo ’Zedinjeno Slovenijo’ po lojalni poti v okviru Avstrije itd.«

V drugi polovici 19. stoletja se v Avstrijskem Primorju zaradi nastajanja italijanske države na Apeninskem polotoku okrepijo narodnostna trenja, nacionalizem in iredentizem. V Trstu in Gorici so imeli predvsem Italijani prevladujoč položaj v politiki, upravi, šolstvu in gospodarstvu. Slovenska elita se je temu uprla tako, da je med slovenskim prebivalstvom utrjevala občutek narodne pripadnosti. Osrednjo povezovalno vlogo pa je prepoznala v jeziku, ki ga je širila in razvijala prek izobraževalnega sistema, slovenskih knjig, časopisja, društev, čitalnic ter taborov. Ko leta 1879 Gregorčič napiše pesem Soči, je to poleg poklona reki tudi opozorilo in odziv na italijanski odmik od Mazzinijeve ideje o sporazumevanju z vsemi »zatiranimi« narodi v Avstro-Ogrski. Italijanski emancipatorni združevalni program se je v Avstrijskem Primorju sprevrgel v nacionalistično, včasih tudi šovinistično podcenjevanje slovanskega sveta ter je spodbujal slavilno obujanje rimskega imperija v nasprotju z »nižjo« slovansko »barbarsko« kulturo.

Prapor 2
Razvitje prapora slovenskega pevskega v Nabrežini tako kaže na politično usmeritev slovenske skupnosti pa tudi na njeno ekonomsko trdnost. Nabrežina je bila na prehodu v 20. stoletje na višku svoje gospodarske moči. V kamnolomih so pridobivali in obdelovali odličen gradbeni material, ki so ga prodajali po vsej avstro-ogrski monarhiji in še dlje. Še danes lahko nabrežinski kamen občudujemo v oglejski baziliki, v Gradežu, v Benetkah, Rimu, na Dunaju, Budimpešti in v daljnem Egiptu v izklesanih leopardih, ki stražita Sueški prekop. Za solkanski most (z najdaljšim kamnitim lokom na svetu in najdaljšim kamnitim lokom med železniškimi mostovi) so porabili 4.533 natančno obdelanih kamnov iz školjčnega apnenca iz kamnoloma pri Nabrežini.

Poleg tega pa je hiter razvoj kraja zagotovila še Južna železnica Dunaj–Trst, ki je imela prav v Nabrežini končno postajo za potnike, ki so nadaljevali pot proti Italiji in zahodni Evropi. Železnica in kamnolomi so imeli široko infrastrukturo, veliko število delavcev pa tudi specializiranih tehnikov in visokih uradnikov. Živahno gospodarstvo je spodbudilo vsestranski razvoj vasi tako v demografskem kot v socialnem in kulturnem oziru. Tudi kmetijska in ribiška dejavnost sta bili dobro razviti, o čemer se lahko prepričamo v Ribiškem muzeju tržaškega primorja, ki ga lahko obiščemo v bližnji vasi Križ. Tega majhnega koščka »slovenskega mediterana« okoli Križa, Kontovela, Nabrežine, Sesljana, Devina in Barkovelj se tudi danes vse premalo zavedamo.

Nabrežinska zlata doba se je zaključila z zasedbo Italije novembra 1918. Južna železnica je bila prerezana na tri države in promet je začel potekati po drugih poteh. Kamnolomi so sicer še delovali, a niso več prinašali blagostanja. Poleg tega se je začelo preganjanje vsega, kar je bilo slovensko in slovansko, Primorska in Istra sta postali Venezia Giulia – Julijska krajina. Goriški jezikoslovec Graziadio Isaia Ascoli je leta 1863 ta termin uporabil za poimenovanje "neodrešenega" (it. irredento) ozemlja v državnem okviru Avstro-Ogrske. Italijanski iredentizem oziroma gibanje za osvoboditev "neodrešenih" italijanskih dežel je bilo najprej rodoljubno gibanje, ki je težilo k združenju vseh italijanskih dežel, pozneje pa je postajalo vse bolj ekspanzionistično.
Po zasedbi Italije in nastopu fašistične vladavine se je začela izvajati na Primorskem »etnična bonifikacija«, kar je pomenilo iztrebljanje slovenskega jezika, kulture, navad in tradicije. Ljudje so se zbali za svoje dragocenosti in so jih skrili, npr. knjige iz čitalnic so si razdelili po domovih in so jih po vojni vrnili v društva. Za nabrežinski prapor ne vemo, kdo ga je skril niti kdaj in po katerih zvezah. A skrit je bil tako dobro, da se je za njim zabrisala vsaka sled in je veljal za izgubljenega. Dokler se ni čudežno pojavil v svoji originalni povoščeni črni vreči na podstrešju kromberškega gradu v sedemdesetih letih, ko so tam popravljali streho. Pravo srečno naključje je torej bilo, da je po drugi vojni lastnina gradu prešla iz rok grofov Coronini v roke Goriškega muzeja. Grofje Coronini so bili naklonjeni Slovencem in so tudi govorili naš jezik, zato so najbrž v dvajsetih letih prejšnjega stoletja ugodili prošnji kakega prijatelja in sprejeli dragocenost v varstvo.

Praporu pripadajoči trakovi pa so doživeli drugo pot. Trije so bili izročeni v varstvo Narodnemu muzeju v Ljubljani, ko se je imela vrniti v Trst Italija leta 1954. Dokumente hrani Odsek za zgodovino pri Narodni in študijski knjižnici v Trstu. Ampak takrat niso bili izročeni vsi štirje pripadajoči trakovi: rdečega so zadržali v Trstu na Odseku NŠK, ne da bi ga vpisali na kak seznam. K sreči je bilo na njem izvezeno ime botre Anne Andrè in tako se je tudi četrti trak srečno našel. Po sto letih se je vsa dragocena imovina vrnila v Nabrežino in domačini so jo prvič videli 3. decembra 2000 na velikem prazniku ob 100-letnici razvitja.

Ob praporu si lahko zastavimo na prvi pogled sila preprosto vprašanje: kje je slovensko morje? Odgovor je seveda dolg in kompliciran, tako kot celotna politična zgodovina 20. stoletja. Predvsem pa ni enoznačen in binaren. Mogoče bo pomagalo, če končno spremenimo svojo perspektivo in pogledamo na prostor med Piranom in Tržičem kot na skupen prostor. Ta pripada njegovim prebivalcem in njihovi (naši) večstoletni slovanski, slovenski, habsburški, beneški in italijanski kulturi.

Marko Klavora

Vera Tuta