Telefonska govorilnica
Prvo telefonsko govorilnico na svetu so postavili leta 1881 v Berlinu na Potsdamer platzu. Njena uporaba v osnovi ni bila drugačna od današnje. V Sloveniji so se telefonske govorilnice pojavile ob koncu 19. stoletja. Prva takšna je stala v Ljubljani, tik pred prvo svetovno vojno pa je tudi sosednja Gorica imela že dve. V času, ko je telefonija bila izključno ali pretežno fiksna (do sredine 90-ih let 20. stoletja), so telefonske govorilnice stale na ključnih točkah v mestih in bližnji okolici. Uporaba govorilnic je s pojavom mobilne telefonije začela drastično upadati. V začetku prejšnjega desetletja jih je uporabljalo samo še en odstotek prebivalstva, po državi je bilo kljub temu razpršenih preko 3000 govorilnic. Na podlagi sklepa Agencije za telekomunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (AKOS) je Telekom Slovenije moral govorilnice vzdrževati do leta 2019. Prav takrat so začeli tudi umikati govorilnice, ki niso imele prometa. Dandanes jih obstaja aktivnih manj kot 100, nahajajo se v zavodih za prestajanje kazni in psihiatričnih ustanovah.
Govorilnica na fotografiji je do leta 2019 stala ob mejnem prehodu v Rožni Dolini, postavljena je bila verjetno v 90-ih letih 20. stoletja. Na podlagi arhivskih razglednic, ki jih hranimo v Goriškem muzeju, lahko sklepamo, da je prav tam že konec 60-ih let. 20. stoletja stala njena predhodnica. Leta 2019 je z muzejem kontaktiral uslužbenec iz Telekoma in nam ponudil govorilnico, kasneje je tudi poskrbel za njen prevoz do muzejskega depoja v Ajdovščini.
Govorilnica je bila ob sprejemu v depoje v dobrem stanju. Imela je seveda znake uporabe, videl se je tudi vpliv vremenskih pogojev. Po osnovnem čiščenju je bila postavljena v skupnih prostorih, saj jo zaradi teže in velikosti nismo mogli pospraviti na njeno pravo mesto – v zbirko Oddelka za Etnologijo. Govorilnico je oktobra 2019 inventariziral pristojni kustos in nosi inv. št. 7961. S tem je govorilnica postala tudi uradno muzejski predmet. Med snovanjem razstave NePozabljeni predmeti smo se odločili, da jo umestimo na stalno razstavo v Vilo Bartolomei.
Govorilnico je bilo potrebno najprej temeljito očistiti. V sami notranjosti je nalepljenih tudi več nalepk. Večinoma so to reklame za (takratne) taksi službe v Novi Gorici in okolici, zaradi česar smo jih tudi ohranili. Nalepke namreč predstavljajo duh časa in marsikateri obiskovalec razstave se ob pogledu na nalepke spomni celo posameznih taksistov. Zamenjali smo le original neonsko luč pod pleksi pokrovom. Za potrebe razstavljanja predmetov v govorilnici, smo na levi strani dodali dve notranji vitrini in dodali stekleno polico pod samim telefonskim aparatom. Dvignili smo tudi dno, da so predmeti, kateri so v njej postavljeni bolje vidni. Pozabili nismo niti na dodatno led osvetlitev. Ob tem smo venomer imeli v mislih načelo reverzibilnosti, torej možnost vrnitve vitrine v prvotno stanje.
S premišljenim posegom smo govorilnico kot muzejski predmet, brez veliko dodatnih sprememb in nepotrebnih predelav, spremenili v zanimivo vitrino, ki obenem služi za razstavljanje telefonskih aparatov.
David Kožuh
Višji kustos pedagog, avtor razstave