Kontakt

Omara%20za%20suhe%20mesnine%20mala
Predmet meseca meseca oktobra 2020

OMARA ZA SUHE MESNINE

11. novembra je za vinogradnike poseben praznik, saj goduje sv. Martin, ki po izročilu velja za svetnika, ki spremeni mošt v vino. Na ta dan so se možje po vaseh v Goriških brdih zbirali v kleteh in ocenjevali novo vino. Klet pa v preteklosti ni bila samo prostor za hranjenje vina temveč tudi suhih mesnin iz svinjine, to je salam, pršutov in slanine. Tako predstavljamo omaro za hranjenje in zaščito suhih mesnin. Omaro so si priskrbeli tisti kmetje, ki so imeli v kleti dovolj prostora pa tudi večjo količino suhih mesnin, ki so jih v kleti hranili čez poletje.

V prehrani prebivalcev Goriških brd v preteklosti ni bilo veliko mesa in mesnih izdelkov. Perutnino in jajca so pogosto prodajali in v domačem loncu je pristala le redko, zgolj ob kakem prazniku ali bolezni. Prav tako so ob zakolu prodali večino govedine, saj ni bilo hladilnikov in zamrzovalnih skrinj. Poleg govedine so jedli svinjino, ki so jo lahko predelali v klobase, sušene v trebušno mreno zavite polpete iz drobovine - markandele, sladke krvavice – mulce, slane krvavice – šankanel, salame in posušili slanino – špeh, pršut ter sprednje noge, ki so jim rekli pleče. Tudi s tem so ravnali varčno in pogosto so najboljše kose, kot je pršut in salame, prodali. Kolikšna je bila poraba mesa v kmečkih družinah nekoč, nam za 1. polovico 19. stoletja prikažejo elaborati franciscejskega katastra. V njih so zabeležili stroške prehrane za tiste čase povprečno, 6-člansko družino. Ugotavljali, so da družina letno porabi 60 (33,6 kg) funtov slanine za zabelo, 30 (16,8 kg) funtov svinjskega in 60 funtov govejega mesa.

Pomembno je bilo, da so ob sušenju, kose mesa zaščitili pred mrčesom. Iznajdljivost lahko vidimo na primeru doma narejene, grobo stesane omare z zamreženim okencem, ki je omogočilo tako kroženje zraka kot tudi zaščito pred nadležnimi muhami. Omara se je ohranila na Vrhovlju pri Kožbani v kleti mogočne Bukinove domačije, ki je bila nekoč v lasti družine Kamušič, od koder smo jo prepeljali v depo, od maja 2020 pa je že na razstavi v kleti t. i. Briške hiše v Šmartnem.

Omara za suhe mesnine

Družina Kamušič je bila ena od premožnih družin na območju Kožbanskega kota v Goriških brdih. O tem pričajo že propadajoči zidovi nekoč mogočnega kompleksa poslopij, ki se dvigajo okoli notranjega dvorišča. O zadnjih prebivalcih te domačije je nanizal spomine pokojni Pavle Medvešček v prispevku z naslovom Gluhovrhujski nabirki, ki ga je leta 1999 objavil v Briškem zborniku. V tej hiši sta ob njegovem obisku leta 1954 živela neporočena brat in sestra Anton – Tone (rojen leta 1902) in Marija Kamušič (rojena 1920). Anton Kamušič se je posvečal raziskovanju in zbiranju podatkov o starih sortah sadja in trt. Vse znanje je nato uporabljal na domači kmetiji. Zaradi povojnih in posebnih razmer v družini, je družina gospodarsko pešala. Na bogastvo prednikov poleg mogočnega skupka poslopij in zemljišč, ki so pripadala družini, kažejo tudi podatki iz župnijskih matičnih knjig. V krstni knjigi župnije Kožbana je 11. 5. 1848 prvi podpisani boter Antonov prednik, posestnik Jožef Kamušič – possidens Giuseppe Camuscig z Vrhovlja pri Kožbani. Pisati je znal v času, ko na območju še ni delovala šola. Prva šola v Kožbani, kamor so hodili otroci iz okoliških vasi, se namreč omenja šele leta 1870. Nekatere premožnejše družine so svoje naslednike želele izobraziti in so jih dajale v uk t. i. šolnikom v bližnjih večjih krajih in mestih. To pa je bilo povezano z visokimi stroških, ki si jih ni mogel privoščiti kdorkoli.

Mogočni kompleks stanovanjskega in gospodarskih poslopij kaže, da je imela družina za takratne razmere idealno razporeditev gospodarskih dejavnosti. Velika klet je imela vso potrebno opremo namenjeno vinarstvu. V njej so s stropa visele late – tanke palice, kamor so ob kolinah obešali in sušili klobase, salame in slanino. Posebej je stala že omenjena grobo stesana omara, v katero so spomladi prestavili salame, preostanek klobas in drugih sušenih mesnin za domačo porabo in prodajo, da so jih zaščitili pred mrčesom. Poleg kleti je stal mogočen hlev za govejo živino s skednjem na vrhu. V kompleksu je bil postavljen tudi ločen hlev za drobnico, saj je bila volna potrebna za izdelavo oblačil, nogavic in majic ter blaga imenovanega muželan – mezlan. Ločeno v okviru stavb sta stala tudi svinjak ter kurnik.

Omara za suhe mesnine

Kmet je bil v preteklosti primoran nabrano in pridelano hrano ohranjati čim dlje, da je lahko preživel. Osnovni namen omare za suhe mesnine je bila zaščita pred mrčesom in ohranjanje doma predelane hrane. Predmet kaže na inovativnost kmečkega prebivalstva, da si je ne samo pridelalo in predelalo večino hrane, ki jo je potrebovalo, temveč tudi na izdelavo in »iznajdbo« za hrambo prikladnega inventarja. Omara je narejena iz grobo stesanih desk, sprednji del – »vrata« je postavljen na tečaje, da se na lahek način odpira in zapira. Zgornji del ima izrezano zamreženo okno. Mreža je bila nekoč že popravljena, saj ima dodan pravokotnik drugačne strukture, kar kaže, da je bila omara že dolgo v uporabi.

Tanja Gomiršek