Industrijska dediščina in obrti v Občini Renče - Vogrsko
Spominska zbirka družine Kosovel - Kosovelova domačija
Vila Vipolže od prve omembe do danes
Briška klet: od konca 19. do začetka 20. stoletja
Industrijska dediščina in obrti v Občini Renče - Vogrsko
Zgraditi iz ruševin nekaj dobrega, povezati se in delovati s skupnimi močmi. To je zapuščina, ki stoji tukaj, pred nami. Skozi zgodbe, predmete in fotografije nas opominja, da so imeli tudi prvi podjetniki in obrtniki svoje začetke v opuščenih opekarnah, konjskih hlevih in nekdanjih gostilnah, v svojih malih domačih garažah. In morda gre ravno v tem iskati smisel te razstave, da se od starejših naučimo, da ni nič novega zares novo in nič starega zares staro.
ZIDARSTVO
Renče so zibelka zidarstva na Goriškem. Pred 1. svetovno vojno je bil v vsaki hiši vsaj po en zidar. Za tako številne zidarje pa na Goriškem ni bilo dovolj dela, zlasti zato, ker jih je bilo mnogo tudi v bližnji Furlaniji. Renški zidarji so začeli hoditi na sezonsko delo izven Goriške, v oddaljene kraje Avstro-Ogrske. Sezonsko delo (od marca do božiča) so opravljali tudi v Winterthurju, v Švici, kjer so bili dobro sprejeti in kamor so se vsako leto vračali. Leta 1897 je bila v Renčah ustanovljena zidarska obrtna šola, v kateri je potekal pouk od oktobra do konca aprila. Nekateri so nadaljevali šolanje na tehniški srednji šoli za zidarske pomočnike v Ljubljani, na kateri je, na primer leta 1923, poslušalo predavanja Jožeta Plečnika kar pet Renčanov. Razdejanje, ki ga je za seboj pustila 2. svetovna vojna, je za zidarje prineslo sicer veliko dela, a malo zaslužka. Ustanovili so podjetje Obnova podeželja (predhodnik SGP Gorica in Kraškega zidarja), obnavljali so domove in šole na Goriškem ter sodelovali pri izgradnji Nove Gorice.
MLINARSTVO
Mlinarstvo je bilo prisotno v Renčah že vsaj od 17. stoletja dalje, ko je velik del plodnega zemljišča na tem območju prešel v last grofov Strassoldo. Ob koncu 19. stoletja je Ivan Stibilj od grofa odkupil mlin in vse mlinske naprave. Mlin je bil sestavljen iz stavbe, v kateri je bila žaga in pet mlinskih kamnov, ki jih je gnala reka Vipava s petimi vodnimi kolesi. V njem se je mlelo predvsem ajdo in koruzo. Ko se je Ivan Stibilj po 1. svetovni vojni vrnil iz Galicije, ga je doma čakal porušen mlin in poškodovan jez. Na ruševinah starega mlina je zgradil novo stavbo, v katero je bila leta 1924 nameščena Francisova turbina, ki je poleg mlinskih naprav gnala še žago in elektrarno. V Renčah je tako na sveti večer leta 1925 zasvetila prva žarnica. Mlin je mlel vse do leta 1978, zadnji mlinar v njem je bil Ivanov sin Josip Stibilj.
MIZAR VOLČJA DRAGA
Zametke podjetja lahko iščemo v letu 1944, ko je svoja vrata odprla mizarska delavnica v Bukovici. Tri leta kasneje se je delavnica vključila v podjetje Zidgrad Gorica, ki je bilo ustanovljeno zaradi obnove v vojni porušenih naselij. Ukvarjalo se je z mizarstvom, trgovsko in zidarsko dejavnostjo. Za potrebe izgradnje stavbnega pohištva po naročilu je podjetje zgradilo novo mizarsko delavnico – Krajevna mizarska delavnica, iz katere je leta 1952 nastalo Zadružno lesno podjetje Volčja Draga. Poleg proizvodnje različnih lesnih izdelkov se je podjetje ukvarjalo tudi z nabavo in prodajo drv, lesnih surovin in žaganega lesa. Iz te dejavnosti nastane Kurivo Gorica, tako da se je lahko novo nastali Mizar posvetil predvsem izdelavi gradbenih elementov. Proizvajal je okna, vrata, rolete, polkna. V zadnjem obdobju delovanja se je uveljavil tudi na področju opremljanja objektov z lastnimi izdelki, tako doma kot v tujini. Med drugim so delavci Mizarja z lastnimi izdelki opremili rezidenco ruskega predsednika Borisa Jelcina v Sočiju in šolo v Kirišiju.
GORIŠKE OPEKARNE
Strešnike, podobne sedanjemu korcu, so na tem območju izdelovali že Rimljani pred dva tisoč leti. Po razpadu Rimskega imperija je opekarstvo upadlo in doživelo ponovni razcvet v 15. stoletju. Opečni izdelki pa so postali vsestransko uporabni šele z industrijsko revolucijo v 19. stoletju. V času avstro-ogrske monarhije je na tem območju obratovalo 47 opekarskih obratov. Glino so najprej žgali v kopah (poljskih pečeh), konec 19. stoletja pa so prešli na Hofmanove (krožne) peči, v katerih je ogenj krožno potoval in segreval peč. Po priključitvi Primorske k Jugoslaviji so leta 1948 iz številnih že obstoječih obratov ustanovili Goriške opekarne, ki so bile izrednega pomena pri gradnji Nove Gorice, saj je bila opeka glavni gradbeni material. V naslednjih letih avtomatizacija prinese zmogljivejše preše in sušenje v umetnih sušilnicah. Velik preobrat se je zgodil v 70. letih 20. stoletja, ko stare Hoffmanove peči zamenjajo s tunelskimi. Te so bile bistveno manj potratne, ker je bil ogenj v njih stabilen, na enem mestu, medtem ko je material potoval na vozičkih okoli njega.
ŠAMPIONKA RENČE
Začetki Šampionke segajo v leto 1960, ko se je začelo pod vodstvom Stanislava Weitzerja, v opuščenem konjskem hlevu v mlinu Josipa Stibilja proizvajati varikino. Weitzer je imel patent za njeno izdelavo in izkušnje z njeno proizvodnjo. V takratni Jugoslaviji ni bilo nobenega proizvajalca za to belilno sredstvo, ki so ga primorske gospodinje poznale še iz časov italijanske okupacije. Ta predhodnica Šampionke se je imenovala Čistilka. V začetku je imela le tri zaposlene in proizvajali so samo varikino za primorsko tržišče. Kmalu so začeli tudi s proizvodnjo kristalne sode ter leta 1962 proizvodnjo preselili v Žigone. Že naslednje leto so odprli kisarno v opuščeni opekarni v Bukovici in istega leta so v opuščeni opekarni v Vrtojbi začeli gojiti gobe – šampinjone, po katerih je podjetje dobilo svoje novo ime. Proizvajati so začeli različna pralna in čistilna sredstva, ki so jih prodajali po celotni Jugoslaviji. Povpraševanje trga po Šampionkinih proizvodih se je z leti povečevalo, kar je zahtevalo večanje proizvodnih prostorov in števila zaposlenih.
POLIGALANT VOLČJA DRAGA
Poligalant se je razvil iz majhnega obrtnega podjetja, ki je od leta 1956 delovalo v prostorih nekdanje gostilne pri Kodrmacu v Volčji Dragi. Podjetje je v začetku iz polivinila izdelovalo galanterijske proizvode, od koder dobi tudi svoje ime. Naslednje leto ustanovijo oddelek za izdelovanje embalaže iz plastičnih mas in oddelek za izdelovanje konfekcije. Poleg moških in ženskih dežnih plaščev so izdelovali tudi športne in turistične rekvizite. Za Tovarno pohištva Nova Gorica so izdelovali posebno embalažo, v katero so zapakirali izdelke, ki so jih nato izvažali v ZDA. Proizvodnjo so kasneje razširili na ventilacijske naprave in obloge umetnih akrilnih zob za zobno protetiko. V 60. letih 20. stoletja so prerasli v industrijsko podjetje s štirimi proizvodnimi enotami: embalaža, brizgalni, zobni in PVC profili. Izdelovali so tudi različne priljubljene otroške igre in igrače. V 90. letih sta iz podjetja Poligalant plastik nastali podjetji Poligalant, industrija za predelavo plastičnih mas, in Polident, industrija za proizvodnjo izdelkov za zobozdravstvo. Slednji je postal eden glavnih proizvajalcev umetnih zob in izdelkov za protetiko.
TEKSTILNA TOVARNA OKROGLICA
Ustanovljena je bila leta 1957 kot obrtno podjetje Tkalnica Dombrava v prostorih nekdanje opekarne »Opeka Bilje« na Dombravi. Samo leto za tem se je podjetje preimenovalo v Tekstilno tovarno Okroglica. Eden od razlogov njenega nastanka je bila takratna velika ženska brezposelnost na območju spodnje Vipavske doline. Do leta 1961 je tovarna razpolagala samo s tkalnico, zato je opravljala storitve za druge tekstilne tovarne, predvsem za Tekstino iz Ajdovščine. Leta 1962 je tovarna pridobila prvi tiskalni stroj, s katerim začnejo izdelovati artikle za gospodinjstvo, kot so npr. namizni prti in tiskane bombažne zavese ter kasneje še kuhinjske krpe in vrečke za detergente. V naslednjih letih se posvetijo predvsem proizvodnji izdelkov za pohištveno in čevljarsko industrijo ter izdelovanju avtomobilskih prevlek. Ob koncu 80. let 20. stoletja pričnejo tudi s proizvodnjo izdelkov za potrebe industrije kablov. Kot odgovor na izgubo jugoslovanskega tržišča v 90. letih pa je podjetje vpeljalo v svoj program še izdelavo izolacijskih izdelkov in absorberjev.
Razstava Industrijska dediščina in obrti v Občini Renče - Vogrsko je bila izpeljana v okviru projekta LAS v objemu sonca - Operacija CENTER TEHNIŠKE DEDIŠČINE KUJ.ME.
Za vsebino sta odgovorna: Goriški muzej Kromberk - Nova Gorica in Občina Renče - Vogrsko.
Organ upravljanja, določen za izvajanje Programa razvoja podeželja RS za obdobje 2014–2020, je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.
Razstava se nahaja v Kulturnem domu Bukovica.
Stalna razstava.
Razstava se nahaja v Kulturnem domu Bukovica.
Informacije:
Občina Renče-Vogrsko
Bukovica 43, 5293 Volčja Draga
Tel: +386 (0)5 338 45 00
Tel: +386 (0)51 212 226
E-mail: info@rence-vogrsko.si
ali
Goriški muzej Kromberk - Nova Gorica
Grajska cesta 1, 5000 Nova Gorica
Tel: +386 (0)5 33 59 811
E-mail: goriski.muzej@siol.net