Kontakt

Solkanskimizarji01

Solkanski mizarji

Razstava Solkanski mizarji je plod sodelovanja med Rezbarsko, intarzijskim in restavratorskim društvom Solkan (RIRDS) in Goriškim muzejem. Na razstavi so predstavljeni pohištveni elementi solkanskih mizarjev, ki pričajo o materialni kulturi nekdaj zelo razvite mizarske obrti na našem območju ter tapecirana pisarniška oprema, ki so jo v petdesetih letih 20. stoletja, po naročilu takratne vlade, izdelali za Josipa Broza - Tita. Poseben prostor na razstavi je namenjen tudi interaktivnim oziroma multimedijskim vsebinam, s katerimi bodo lahko predvsem mlajši obiskovalci na drugačen način spoznali tematiko mizarstva oziroma solkanskih mizarjev.

Virtualni ogled razstave

Solkanski mizarji

MIZARSTVO V SOLKANU

Med Solkanci se iz roda v rod prenaša izročilo, da je bil začetnik mizarstva neki Veškul, ki naj bi prišel iz Furlanije.

Podobno kot v drugih krajih na Goriškem so tudi v Solkanu do sredine 19. stoletja delovali različni obrtniki za potrebe krajanov. Tako je tu med letoma 1800 in 1850 svojo obrt opravljalo 15 do 20 mizarjev. Za razvoj mizarske obrti v Solkanu so bili odločilnega pomena bližina trga oziroma mesta Gorice, Trnovski gozd, ki je nudil les, ter vodna energija reke Soče. Število mizarjev, ki so izdelovali pohištvo za prodajo, je začelo z leti hitro naraščati in mizarska obrt je vedno bolj pridobivala na veljavi. Leta 1900 je bilo v Solkanu okrog 350 mizarskih mojstrov in pomočnikov.

Leta 1880 so svoje izdelke prodajali v Gorici, kjer so se odprle specializirane trgovine pohištva. Za konkurenčnost na tržišču so morali vložiti veliko truda, saj je bilo mizarstvo močno razvito tudi v bližnji Furlaniji. Njihovi izdelki so tako vedno bolj pridobivali na ugledu, ki je začel presegati lokalne meje, saj so jih prodajali v Trst, Dalmacijo in tudi na Bližnji vzhod, predvsem v Egipt. Leta 1898 je 28 solkanskih mizarjev ustanovilo »Zadružno prodajalno mizarjev« v Gorici. Mizarska zadruga v Gorici je bila ustanovljena januarja 1900, sedež je imela sicer v Solkanu in njeni člani so bili predvsem solkanski mizarji.

Solkanski mizarji

Zaradi posledic prve svetovne vojne je bilo stavbno in pohištveno mizarstvo ena izmed prednostnih obrti pri obnovi porušene Goriške. Leta 1921 so v Gorici registrirali svojo novo zadružno organizacijo, Produktivno zadrugo solkanskih mizarjev. Ta je imela svojo lastno prodajalno in je delovala samo do leta 1923. V naslednjih letih so zaradi državne politike fašizma mnogi Solkanci emigrirali predvsem v Južno Ameriko in Jugoslavijo. Mizarji, ki so ostali doma, pa so se znova združili in leta 1932 ustanovili mizarsko zadrugo Comunita artigiani mobilieri (CAM), katere pohištveni izdelki so sledili predvsem modnim zahtevam italijanskega tržišča.

Solkanski mizarji

Po drugi svetovni vojni so si solkanski mizarji znova omislili svojo zadrugo in leta 1945 ustanovili Združenje mizarskih obrtnikov (ZMO). Od 1949 naprej so jo preimenovali v Zadrugo mizarskih obrtnikov Solkan. Leta 1948 je bila ustanovljena Tovarna pohištva Solkan, ki se je kasneje preimenovala v Tovarno pohištva Nova Gorica. Solkansko mizarstvo se je znašlo v dilemi, ali naj nadaljuje po ustaljeni poti obrtniškega dela ali naj se odpravi po poti industrijske proizvodnje.

Novoustanovljena Tovarna pohištva Nova Gorica je imela svoje prve prostore na Crocettijevi žagi v Solkanu. Tovarna, ki je v 60. letih postala svetovno znana kot Meblo, je leta 1950 dobila svoje velike objekte v Kromberku. Prva delovna sila in strokovno znanje sta prihajala prav iz vrst Solkancev. Polovica, predvsem mlajših, solkanskih mizarjev se odločila za delo v tovarni, ostali so še naprej delali v lastnih delavnicah, večinoma združeni v zadrugi.

TITOVO POHIŠTVO

Tovarna pohištva Nova Gorica je Združenju mizarskih obrtnikov (ZMO) iz Solkana leta 1949 ponudila izdelavo kabineta za predsednika Jugoslavije Josipa Broza - Tita. Zadruga je takrat sklenila, da bo sodelovala s tovarno predvsem zaradi nabave materialov. Tovarna je tako leta 1953 dobila naročilo in solkanski mizarji oziroma ZMO so s skupnimi močmi izdelali pohištvo z rezljanimi okraski. Dogovorili so se, da bo tovarna nabavila potreben material, solkanski mizarji pa bodo pohištvo izdelali. Pohištvo so začeli aktivno izdelovati jeseni 1954. Glavnina izdelovanja je potekala v mizarski delavnici Alojza Žerjala v Solkanu, strojno obdelavo pa so opravili v tovarni. Pri izdelavi so sodelovali tudi rezbarji iz Zrenjanina, ki so bili mojstri za globoki rez. Leta 1955 je Alojz Nibrant s tovornjakom odpeljal pohištvo v Beograd, natančneje v Dedinje.

Solkanski mizarji

Ob izdelavi »Titovega pohištva« so izdelali še kakšen dodatni kos, za primer, če bi se kaj zalomilo. Ko je bilo pohištvo končano, so preostale kose prepeljali v tovarno, kjer so iz njih sestavili repliko oziroma približek originalnega kabineta. Originalna omara je bila daljša in njen sredinski boks pozlačen. Za razliko od replike je originalni kabinet vseboval še dodatno omaro. Razstavljena je replika oziroma približek originalnega pohištva, ki je najprej služil takratnemu direktorju Tovarne pohištva Nova Gorica Tinetu Ravnikarju ter potem ostalim direktorjem, ki so ga nasledili.

Razstavo so omogočili: Mestna občina Nova Gorica,Krajevna skupnost Solkan, RIRDS in Goriški Muzej

Za vsebino sta odgovorna: Goriški muzej Kromberk - Nova Gorica in Rezbarsko, intarzijsko in restavratorsko društvo Solkan (RIRDS)

Razstava se nahaja v prostorih Rezbarsko, intarzijsko in restavratorskega društva Solkan (Soška cesta 31, 5250 Solkan)

Informacije:

Rezbarsko, intarzijsko in restavratorsko društvo Solkan
Trg Jožeta Srebrniča 7,
5250 Solkan
Tel: +386 (0)5 300 51 57
www.mizarskimuzejsolkan.si

ali

Goriški muzej Kromberk - Nova Gorica
Grajska cesta 1,
5000 Nova Gorica
Tel: +386 (0)5 33 59 811
E-mail: goriski.muzej@siol.net